Sin narave, gornik, občudovalec gora ter narave nasploh; alpinist in turni smučar. Arhitekt. Na tak način in v tem vrstnem redu opišemo Miho Kajzlja. Vendar to ne pomeni, da je arhitekt tako, malo za zraven in ljubiteljsko… Nasprotno, to odraža, da je arhitekt, ki pri načrtovanju daje prednost naravi pred urbanim, vrednote naravnega okolja postavlja pred ambicije urbane arhitekture. Zanima ga načrtovanje arhitekture na robu urbanizacije ali sredi narave, kjer morajo biti objekti uglašeni z naravnim kontekstom.
Že v diplomski nalogi o alpinski arhitekturi na Fakulteti za arhitekturo UL je združil svoji strasti gorništva in arhitekture – v nalogi je preverjal principe in zakonitosti gradnje v ekstremnih razmerah gora. Zanjo je prejel tudi študentsko Plečnikovo nagrado. Po diplomi se je izpopolnjeval v arhitekturnem biroju Ravnikar Potokar, nato se je odločil za samostojno arhitekturno kariero. Petnajst let aktivnega ukvarjanja s klasičnim alpinizmom in športnim plezanjem ter posledično odlično poznavanje gora in prepoznavanje naravnih pogojev, ki vladajo v najekstremnejših območjih visokogorja, so osnova, na kateri razvija svoje strokovno poznavanje arhitekture.
Arhitektura s sporočilom
Miha Kajzelj je poznavalec ekstremnih razmer, naravnih sistemov, zakonov življenja; je mojster (gorske) arhitekture. Njegovi projekti, ne glede na to, katere vrste naloge se loteva, vedno odražajo spoštovanje do narave in razumevanje konteksta. Njegova arhitektura neagresivno vstopa v okolje, je spoštljiva, skladna, umirjena, natančna, skoraj nevidna. »Arhitekturna stvaritev mora imeti zgodbo ali sporočilo, ki se čim bolj jasno odslikava na vseh nivojih obdelave. S tem povezano spoštujem arhitekturno misel. Arhitektura z lepimi proporci in materiali, ki nima sporočila, me dolgočasi. Vedno se trudim, da je v sporočilu projekta ali v njegovi zasnovi vgrajeno kaj poetičnega, nekaj, kar se nas dotakne.«
Nekateri izmed njegovih projektov so Skandinavska hiša na Kureščku, Otok na Koseškem bajerju, Veslaški stolp na Bledu, Bivak na Kobariškem Stolu, Bivak pod Grintovcem… Mihi Kajzlju je blizu lahkotno, breztežnostno in dinamično snovanje arhitekture. Arhitekturne rešitve najraje preverja z delovnimi maketami, kjer ima hkrati v rokah razmerja oblik in dimenzij, svetlobne efekte in abstraktno materialnost. Njegovo zanimanje je široko, od detajla in izjemno majhnega merila arhitekture (gorski bivak) vse do velikega merila našega planeta, sveta. Zato razume pomen lokalnega, slovenskega, ve, da globalne rešitve niso dovolj natančne za lokalen prostor, da je pomembno poznavanje in dolgotrajno opazovanje nekega prostora, da v njem lahko kvalitetno ustvarjaš, dodajaš nove stvaritve. Samo takšno delovanje je res trajnostno.
Za svoje projekte je dobil vrsto arhitekturnih nagrad in priznanj, med njimi nagrado piranesi 2003 za Bivak na Kobariškem Stolu, Plečnikovo medaljo 2011 za Bivak pod Grintovcem, Plečnikovo medaljo 2012 za krajinsko ureditev veslaškega centra in ciljne regatne arene z novim sodniškim stolpom na Bledu, Plečnikovo medaljo 2015 za vrtec Poljčane…
Dom na Menini planini
Pred dvema letoma so po njegovih načrtih obnovili planinski dom na Menini planini na nadmorski višini 1453 metrov. Naloga projekta, kot si jo je zamislilo Planinsko društvo Gornji Grad, je bila energetska sanacija in obnova fasade doma ter postavitev nove gostinske terase za kadilce pred vhodom v dom. Izvedeni projekt je v svojem bistvu urbana intervencija v tradicionalno sredogorsko kočo. V dialogu z lastniki je bila sprejeta odločitev, da se ohranijo kamniti zidovi pritličja, ki so se skozi zgodovino stavbe, prvič zgrajene leta 1898, močno zasidrali v kolektivni spomin obiskovalcev doma. Leseni fasadni plašč je scenografsko oblikovan in v polodprti potezi zaobjema obstoječi volumen doma; na vzhodni in južni strani se ovoj rahlja in dematerializira v obliki prostostoječih paravanov pred vhodom v dom.
Fasada v nadstropju je izvedena iz lesenega opaža v pasovih iz pokončnih desk, položenih v naravno zrahljanem rastru različno širokih desk. Odnos lesene lahke fasade nadstropja in masivne kamnite stene v podnožju doma je klasičen, vendar v obdelavi površin sodoben. Na jugozahodu, kjer je na nivo dvignjenega pritličja speljana klančina za gibalno ovirane, se leseni opaž odlepi od objekta in vzpostavi kot samostojen paravan, ki deloma podpira lebdeči stekleni nadstrešek, razvit po celi širini vhodne fasade.
Dostop na teraso je urejen po stopnicah ob fasadi obstoječega objekta ali naokrog po klančini z zadnje strani. Na stopnice se priključujejo tri stopnje za posedanje, ki imajo dvojno višino stopnic. Urbani element stopenj vabi k posedanju na soncu pred vhodom, uporabne pa so tudi kot oder za pevski zbor ali društvene prireditve.
