Tiskane izdaje
So pesnice v primerjavi s pesniki zapostavljene že zaradi spola? Ali obstaja razlika med žensko in moško poetiko? Tudi na ti dve latentni vprašanji išče (nekoliko poenostavljene) odgovore antologija, ki je izšla na Poljskem, prinaša pa poezijo dvanajstih pesnic iz Slovenije, Češke in Ukrajine.
Že naslov knjige nakazuje, da gre za portret ženske iz obrnjene perspektive (Portret kobiecy w odwróconej perspektywie, izšlo v Katovicah pri založbi FAart). Antologija je dvojezična, pesmi so objavljene v izvirniku in poljskem prevodu, poezijo štirih slovenskih pesnic pa postavlja v širši kontekst Češke in Ukrajine.
Če verjamemo spremnim besedam, je položaj žensk v vsaki od teh držav radikalno različen. Ukrajinke da se uveljavljajo enakopravno z moškimi, pravi Aneta Kamińska (eden od argumentov: pesnica Oksana Zabužko sodi med sto najvplivnejših oseb v Ukrajini), Čehinje so na literarni sceni manj vidne kot moški, med drugim trdi Zofia Bałdyga.
Ženske so močnejše od moških tudi po besedah Anne Kałuža, glavne urednice antologije. Slovenski izbor po njenem mnenju daje vtis, »da v tukaj predstavljenem svetu v resnici ni več moških, znanih iz patriarhalnih vzorcev, ter da njegova struktura, energija, dinamika, izključuje dominirajočo moškost«.
Ženski vstop leta 2000
Slovenski del je sestavila in prevedla poljska slovenistka Agnieszka Będkovska-Kopczyk. Izbrala je Barbaro Korun, Natašo Velikonja, Alenko Jovanovski ter Lidijo Dimkovsko. Slednja sicer piše v makedonščini, saj v Sloveniji nastaja literatura, katere izhodiščni jezik ni slovenski. Vsako pesnico je predstavila z desetimi teksti in kratko biografijo, svoj izbor pa uvedla z razmišljanjem o slovenski poeziji žensk ter njihovem položaju v odnosu do (o)pozicije moških v literarnem svetu.
Začetek odločnejšega ženskega vstopa v slovensko literaturo postavlja v leto 2000, ko je »ženska poezija nehala biti obravnavana kot marginalni pojav …«. Kar je, nadaljuje, zasluga žensk samih, predvsem literarnih teoretičark in zgodovinark. Od kod ravno ta letnica? Je lahko antologija Irene Novak Popov iz leta 2004, v kateri so poezije samo ženskih pesnic, res dokaz preloma v hudo nesorazmerni zastopanosti žensk? Tako je videti skozi statistiko nagrad, kjer so moški v absolutni večini.
Będkovska povzema (citira) teze o vlogi žensk v slovenski umetnosti, kakor jih formulira Alenka Jovanovski na primer v slovensko-poljski antologiji Šestnajst slovenskih pesnic (izdala DSP in slovenski Pen, 2011, izbrali in uredili Agnieszka Będkovska-Kopczyk, Tatjana Jamnik in Michał Kopczyk). Le Barbara Korun in Nataša Velikonja se pojavljata v obeh antologijah, a z drugimi pesmimi in drugače ubranim sporočilnim kontekstom in ciljem.
Poenostavitve in stereotipi
Kaže, da knjiga ni naključna konfrontacija predstavnic poezije iz teh treh držav, saj je nastavljena z mislijo, da bo argumentirano spregovorila o zapostavljenosti ženske v umetnosti, ki da je predvsem svet moških. Niti ta neprikrita (feministična?) tendenčnost ne zmanjšuje objektivne vrednosti dokaj obsežne knjige (366 strani). Če kje, je z antologijo mogoče polemizirati zaradi neredkih poenostavitev in (psevdofeminističnih) stereotipov, raztresenih v spremnem aparatu vseh štirih soavtoric knjige.
Tako Anna Kałuža prelom in začetek ženskega osvajanja moškega sveta umetnosti postavlja na začetek sedemdesetih let prejšnjega stoletja (sama je rojena leta 1977). Sklicuje se na Lindo Nochlin (1931), ameriško utemeljiteljico feminističnih študij zgodovine umetnosti, slavno po vprašanju, zakaj nimamo velikih umetnic (esej Why Have There Been No Great Women Artists? iz leta 1971).
Vzroka sta vsaj dva, kar po Nochlinovi povzema Anna Kałuža. Prvič – institucionalno priznane norme estetskih predstav, ki jih je imenovala »moški umetnostni standardi«, drugič pa – pomanjkanje institucij, ki bi ženskam olajšale prezentacijo njihovih del. Na izhodiščih te vrste temeljijo še druge podobne teze (ne le) Anne Kałuža, ki še posebej opozori denimo na to, da vse izbrane pesmi Barbare Korun govorijo o ženskah (tematizirajo Antigono, Hannah Arendt, Monico Lewinsky itd.). Poudari tudi vlogo in poezijo Nataše Velikonja kot aktivistke v feminističnem in lezbičnem gibanju.
Izboru pesnic v antologiji ne gre oporekati. Nekaj le imajo skupnega, recimo soočanje s položajem žensk v odnosu do družbenih stereotipov v njihovih domovinah. Šibke točke najdemo v spremnem aparatu, ki gradi na znanih dejstvih in obnavlja teze o ženskah in moških v umetnosti. Vendar knjiga opravi svoj namen: prinaša izsek ženske poetike in hkrati opozarja na (statistično) zapostavljenost pesnic.
