Zagreb – Kdor ima malo, ne more veliko izgubiti, pravi staro pravilo, če ga krasi fanatična bojevitost, pa se ga moramo izogibati v širokem loku. Hrvaška reprezentanca se drevi ob 21. uri ne bo mogla ogniti slovenskim košarkarjem, ki sicer ne sodijo med glavne favorite 39. EP, zaradi nekonvencionalne igre pa vsekakor med najbolj nezaželene tekmece.
O prilagodljivosti slovenske izbrane vrste priča že podatek, da v primerjavi z EP 2013 pogreša sedem mož (G. Dragića, Nachbarja, D. Lorbka, Begića, Vidmarja, Lakoviča in E. Murića), od sedmerice najučinkovitejših pa jih manjka kar pet. Pričakovali bi, da bi zato s strahom govorili celo o »izjemno močni« Nizozemski, toda domala vsi mednarodni analitiki jih letos vidijo v četrtfinalu, čeprav vrednotijo zgolj košarkarske dejavnike. Lahko pa bi tudi uvideli, da je Slovenija prvič popolnoma razbremenjena pred EP. Od ducata novincev, povratnikov in staroselcev, ki so po plazu odpovedi pridobili nekaj činov, nihče nima pravice zahtevati podviga, hkrati pa jih ne kaže odpisati vnaprej prav proti nikomur. Lahko prijetno presenetijo, izgubijo proti realno boljšemu, večjega razočaranja v letošnjem ciklusu še niso povzročili.
Včeraj nihče ni dajal vtisa, da bodo spremenili prakso. O Hrvatih so govorili spoštljivo, prav tako o njihovem pripravljalnem nizu brez poraza. Toda kot pravijo, želijo izkoristiti priložnost in se ne ozirajo na besede tekmecev, da bodo unovčili svoj strelski potencial in prednost domače dvorane.
Selektor Jure Zdovc meni: »Hrvati niso nepremagljivi, čeprav imajo napadalno zelo nadarjene košarkarje. Hitro tečejo tudi v nasprotne napade, zato mora biti obramba še toliko bolj zbrana. Če jih bomo prisilili k igri 5:5, se bodo naše možnosti podvojile. S trenerskega vidika se mi zdijo nevarnejši Gruzinci, s katerimi se bomo pomerili že v nedeljo ob 18. uri. Imajo 'krajše' moštvo, a dobro pokrita vsa igralna mesta in že kar nenavadno veliko taktičnih različic v obrambi in napadu. In ne pozabimo: tudi v primeru sobotne zmage bo uspeh nad Gruzijo še vedno nujen.«
Naši sosedi so bili pred dvema letoma četrti v Evropi, lansko SP pa je znova okrepilo njihove dvome. Deseto mesto je pomenilo veliko razočaranje za rod, v katerem prevladujejo Brooklynovo krilo Bojan Bogdanović, center Barcelone Ante Tomić ter mlada bisera Dario Šarić (Anadolu Efes) in Mario Hezonja, ki je postal 15. Hrvat v ligi NBA, saj se je preselil iz Barcelone v Orlando. Vsi so za leto dni bolj izkušeni, dobili pa so tudi novega selektorja Velimirja Perasovića, ki naj bi jim bil bolj pisan na kožo kot Jasmin Repeša. Toda proti koncu priprav so ostali brez naturaliziranega organizatorja igre Oliverja Lafayetta, poškodbe so zajele še nekaj nosilcev igre, spremljajo pa jih tudi stare slabosti. Denimo pomanjkanje mišic pod obročema in psihična labilnost, zaradi katere se Hrvaška vedno poteguje za vse lovorike, od brona na EP 1995 pa ni osvojila ničesar.
»Hrvaški aduti so po vrsti individualisti in napadalci. Razen Tomića, ki je nekakšen dirigent s centrskega položaja, in Krunoslava Simona vsi najprej pomislijo na met. Dobro poznam Perasovića in vem, da bi jih želel uglasiti v dobro obrambno celoto, toda nima ustreznih igralcev. Možne so tudi izjeme, toda če hočemo ohraniti možnosti za uspeh, moramo igrati na nizek rezultat,« je prepričan Zdovc. Toda kaže upoštevati, da je Hrvaška ob pripravljalni zmagi nad Litvo v Kaunasu prejela le 59 točk in v Bremnu ugnala Nemčijo z Dirkom Nowitzkim z 80:63.
Tudi Slovenija ima slabosti, ena od ugank pa so organizatorji igre. Lani je namesto Gorana Dragića vstopal v igro Jaka Klobučar. Letos je Zdovc sprva hvalil Nebojšo Joksimovića, ki je nato zašel v daljšo krizo. Vrzel je slednjič krpal Klemen Prepelič, a zato moral zapustiti svoj položaj branilca-strelca. »Pri 'Joksi' sem si res rekel – to je to. Toda igralci kmalu pokažejo še drugo plat. Potreboval sem čas, da sem spoznal, česa je sposoben, kako razmišlja in kakšne soigralce potrebuje, da bolje deluje. Zato je bil na zadnjih tekmah ob njem vsaj en košarkar, ki lahko prenese žogo prek polovice igrišča in nekaj ustvari. Po svoje je prednost, da imamo veliko branilcev, saj je večja verjetnost, da bo nekdo od njih pravi. Ga je pa treba najti,« razmišlja selektor.