Tiskane izdaje
Medicinska znanost si tako rekoč že od svojih začetkov prizadeva, da bi bilo neželenih dogodkov in zapletov pri zdravljenju pacientov čim manj; tiste, ki se kljub vsemu zgodijo, pa si prizadeva čim prej prepoznati in obvladati. Strokovni članki in raziskave primerjajo različne metode zdravljenja in njihove rezultate ter jih glede na uspešnost uvrščajo v strokovne smernice. Na podlagi teh se oblikujejo klinične poti ter standardi kakovosti in varnosti v zdravstvu.
S statističnimi metodami analiziramo uspešnost zdravljenja določenih bolezni in stanj na splošno ter jih primerjamo z določenimi zemljepisnimi področji, ustanovami ali celo posameznimi izvajalci. S točkovnimi sistemi po letalskem vzoru skrbimo, da so vse varnostne točke preverjene in da česa ključnega ne pozabimo. Za ta namen ustanove najemajo zdravstveni zavodi neodvisne zunanje akreditacijske hiše, ki preverijo upoštevanje veljavnih standardov in kliničnih poti; na podlagi izsledkov lahko ustanova pridobi akreditacijo, ki dokazuje upoštevanje teh meril.
Zapleti pri zdravljenju so zelo različni; lahko so skoraj neznatni, kakor na primer bolečina ali slabost po operativnem posegu ali diagnostični preiskavi, na drugi strani pa so lahko tudi življenje ogrožujoči ali celo smrtni, kakor na primer poškodba pomembnih struktur, hujša krvavitev ali težje potekajoča okužba kot zaplet operacije, diagnostike ali zdravljenja z zdravili. Ločnica med zapletom in napako ni vedno jasna, zelo poenostavljeno pa lahko zapišem, da gre največkrat za napako tedaj, ko zaplet ni dovolj hitro prepoznan in ustrezno zdravljen, čeprav bi glede na potek bolezni lahko bil. Seveda pa se lahko neugoden izid zgodi tudi takrat, ko na zaplet odreagiramo hitro in ustrezno, je pa verjetnost za to manjša.
Statistika in izkustvo nas učita, da se takšni in drugačni zapleti pojavljajo pri vsakem zdravniku. Prav tako nas statistika in izkustvo učita, da so zapleti v nekaterih ustanovah pogostejši kot v drugih in da jih imajo nekateri zdravniki statistično več kot drugi. Žal je človeška narava takšna, da poskuša manj uspešne izide zdravljenja prikriti ali relativizirati, češ, »to se dogaja tudi profesorjem s Harvarda«, ali »zadnje čase imam res smolo, da dobivam tako neugodne paciente«. Oboje seveda lahko drži, vendar taka »racionalizacija« ni dovoljšen korak k poglobljeni analizi vzrokov za manj ugodne izide zdravljenja. Pacientov, ki se na zdravljenje odzivajo točno tako, kot je napisano v knjigi, in ki imajo anatomijo kot v atlasu, je malo. Prav tako je malo zagonetnih primerov, ki na vsako zdravljenje ali postopek odreagirajo »po svoje« in pri katerih skoraj nobena stvar ne »štima«, čeprav bi po vsej logiki in znanju morala. Največ je takih, ki se v glavnem dobro odzivajo na zdravljenje, kakšna manjša stvar pa nas vendarle preseneti.
Vsakega neželenega dogodka se je treba lotiti sistematično in analizirati vsak korak zdravljenja posebej. So bile pri pacientu opravljene in pravilno ovrednotene predpisane preiskave ali smo kakšno izpustili, ker »tako in tako ponavadi nič ne pokaže« ali je predraga? Je bil v izvidih kakršen koli sum, da nekaj ni v redu, pa tega nismo opazili ali to pripisali čemu drugemu? Je bil pacient pred posegom higieniziran, obrit, tešč? Je prejel predpisana zdravila? Je bilo pri posegu v kateremkoli koraku narejeno kaj, kar bi lahko bilo napravljeno bolje ali varneje? Je med operacijo kirurg slutil, da nekaj ni prav, pa si je rekel »ah, bo že dobro« ali »mudi se mi, ker imam čez eno uro frizerja«? Je bil pacient med zdravljenjem nenavadno zaspan ali je potreboval nenavadno visoke odmerke zdravil, pa je lečeči zdravnik to kar na daljavo pripisal »starosti in spremljajočim boleznim«?
Takšna in podobna vprašanja bi si morali postaviti pri vsakem pacientu, ne le pri tistem, pri katerem je šlo kaj narobe. Vedno je namreč prostor za izboljšave in pri še tako optimalnem poteku zdravljenja je vedno mogoče najti kakšno malenkost, ki odstopa in bi morda lahko imela pri bolj neugodnem sosledju dogodkov tudi neželene posledice. Konstantna težnja k optimizaciji postopkov pomembno zmanjšuje verjetnost zapletov in omili njihove posledice, popolnoma pa jih seveda ne more preprečiti. Pomembno pa je, da se o tem na oddelčnih sestankih, problemskih konferencah in strokovnih srečanjih odkrito govori z argumentirano kritiko, a brez medsebojnih obtoževanj, podtikanj in privoščljivosti. Na ta način se spodbujajo izmenjava mnenj in predlogov ter odprta in kritična strokovna diskusija ter uvajanje novih izboljšav na tem področju.
Za zdravnika je neugoden izid zdravljenja precejšen psihični stres, ki ga lahko pahne v osebno stisko in negotovost. Pozabi na vse ozdravljene in zadovoljne paciente, pred očmi se mu znova in znova vrti film pacienta, pri katerem ni bil uspešen. Postavlja si številna vprašanja. Sem sploh primeren za to delo? Mi bodo pacienti še zaupali? Kako bo odreagiral kolektiv? So imeli vendarle prav tisti, ki že ves čas govorijo, da nisem za nobeno rabo? Sem morda preveč samozavesten pri zdravljenju ali celo aroganten? Akutna stiska počasi izvodeni, brazgotina in kanček negotovosti pa po vsakem takem dogodku ostaneta in potrebnega je kar nekaj časa za vrnitev v polno delovno formo in elan.
Žal so prav manj ugodni izidi zdravljenja tisti dogodki, ki nas silijo v neprestano tuhtanje o napredku in izboljšavah s področja kakovosti in varnosti v zdravstvu. Zato bi si morali pri vsaki takšni izkušnji vzeti nekaj časa za kritično analizo dogodka; nobene stvari namreč ne izvedemo tako dobro, da je ne bi mogli še bolje.
***
Gabrijel Fišer je kirurg mlajše generacije, zaposlen v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici. Ožje področje njegovega delovanja sta predvsem abdominalna in splošna kirurgija. Po njegovem prepričanju naj bo s strokovnimi smernicami podprt, a obenem dostojanstven in etičen način obravnave bolnika trdno vkopan temeljni kamen zdravniškega dela.
***
Zdravstveni blogi na Delo.si
Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
Sabina Senčar, ginekologinja
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
Gabrijel Fišer, kirurg
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
