Tiskane izdaje
Tik preden je predsednik Barack Obama v torek vstopil v letalo Air Force One in poletel čez Tihi ocean, so se vsi, ki njegov obisk na Japonskem in Filipinih ter v Južni Koreji in Maleziji sprejemajo kot pomembno strateško-politično sporočilo, potrudili odzvati na turnejo, še preden se je zares začela.
Japonski politiki so se hitro poklonili spominu mrtvih v svetišču Jasukuni, severnokorejski vojaki so se začeli pripravljati na še en jedrski poskus, kitajska pomorska sodišča pa so ukazala zaplembo japonske tovorne ladje zaradi desetletja starega nerešenega spora s podjetjem glede lastništva. Kakor da so hoteli vsi na glas potrditi Obami, da prihaja v pravem trenutku, vendar mora paziti, na katero struno bo zaigral, saj so razmere v regiji izjemno napete.
Čeprav svetovalci ameriškega predsednika opozarjajo predvsem na podatek, da bodo v prihodnjih petih letih polovico rasti globalnega BDP zunaj ZDA ustvarili v Aziji in da je zato pomembno spodbujati trgovinsko povezovanje znotraj čezpacifiškega partnerstva (TPP), mu najpomembnejši igralci v vzhodni Aziji poskušajo pojasniti, da se resno pripravljajo na vojno v regiji in da groženj ne bi smeli jemati preveč zlahka.
Azija spet v središču
Obama bo tokrat petič obiskal regijo, vendar bo njegova turneja tokrat še pomembnejša, ker je moral lani oktobra odpovedati potovanje v Malezijo in na Filipine zaradi blokade administracije v Washingtonu. Še pomembnejša bo tudi zato, ker se začenja takoj po dvodnevnem obisku podpredsednika Joeja Bidna v Kijevu. Ameriški analitiki so jo označili za »turnejo, med katero bodo ponovno poskusili postaviti Azijo v središče pozornosti«.
Obama bo trdil, da ZDA nikoli niso obrnile hrbta azijskim zaveznikom, zato je zdaj res pravi trenutek, ko lahko pokaže, da ga ne zanima samo Ukrajina in da Rusija ni njegov največji izziv.
Obama bo krožil okoli Kitajske in trdil, da ne namerava ustvarjati protikitajske koalicije in tako zmanjševati njene regionalne prevlade, vendar bo azijska sila gotovo ena najpomembnejših tem med vsemi Obamovimi pogovori v Tokiu, Seulu, Kuala Lumpurju in Manili. Tudi ko se bodo začeli pogovarjati o obiskih v svetišču Jasukuni, ki niso niti malo všeč ameriškemu predsedniku, bo japonski premier Šinzo Abe pojasnil, da je 150 politikov – ti so se v torek poklonili spominu umrlih rodoljubov, med katerimi je tudi 14 vojnih zločincev – hotelo samo izraziti željo, da se ne bi nikoli več vojskovali s sosedi. Če se ne bo treba. Tudi Abe je v ponedeljek v Jasukuni poslal obredne darove, da bi vsi vedeli, da mu svetišče pomeni to, kar Američanom pomeni državno pokopališče Arlington: kraj, kjer se ljudje poklonijo spominu junakov, padlih za domovino. O upravičenosti ciljev, za katere se je vredno vojskovati, je večkrat opozoril Abe, je v Aziji najbolje sploh ne razpravljati.
Kitajska bo med turnejo v središču pogovorov, tudi kadar ne bodo izgovarjali njenega imena. Pomorsko sodišče v Šanghaju je pred kratkim dalo vedeti, da nihče ne sme pozabiti, da je Kitajska čedalje močnejša sila, ki je tako ali drugače pripravljena braniti svoje interese. V soboto je namreč sodišče zaplenilo ladjo za prevoz rude v lasti podjetja Mitsui O.S.K. Lines. Tako se je odločilo, ker še vedno ni razrešen spor med japonskim podjetjem in naslednikom kitajskega lastnika ladje, ki mu je leta 1936 podjetje, ki se je pozneje združilo z Mitsuijem, zaseglo dve ladji. Obe ladji so potopili med drugo svetovno vojno, vendar kitajskemu lastniku ladje nikoli niso izplačali odškodnine. Njegovi potomci so leta 1964 na sodišču vložili tožbo proti Mitsuiju, pomorsko sodišče pa je zdaj napovedalo, da bo z denarjem od prodaje zaplenjene ladje, vredne približno sto milijonov dolarjev, izplačalo odškodnino. »To je navaden trgovinski spor,« je pojasnil tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva Qin Gang. Kako si ga bodo razlagali drugi, Kitajski ni treba skrbeti.
Medtem ko bo Obama v petek in soboto v Seulu, bodo vsi gledali proti Severni Koreji, ki je zadnje dni še dejavnejša v jedrskem oporišču Pungje Ri, v katerem bo morda izvedla nov jedrski poskus v znamenje protesta proti vojaškemu zavezništvu med Južno Korejo in ZDA. Vozila prihajajo in odhajajo, predori so pokriti s ponjavami, dovažajo opremo in material, vse to pa bi bilo lahko del priprav na poskus. Toda nihče ne more vnaprej vedeti, ali je to resnična grožnja ali samo igra, s katero bi rad Pjongjang preusmeril pozornost nase in tako po svoje pozval Obamo k neposrednim pogajanjem o varnostnih vprašanjih.
Uravnoteženje moči
Tako kakor v severovzhodni bodo tudi v jugovzhodni Aziji med Obamovo turnejo govorili predvsem o uravnoteženju moči v regiji, v kateri prevladuje Kitajska, o tem, da je treba tesneje vojaško sodelovati, in o krepitvi trgovskih odnosov med partnerji na obeh straneh Tihega oceana. Toda čeprav bo Obama prvi ameriški predsednik v Kuala Lumpurju po letu 1966, ko je tja prispel Lyndon Johnson, in bo zgodovinski pomen tega obiska dovolj velika tema že sama po sebi, nihče ne pričakuje bistvenega izboljšanja odnosov. Malezija še ni pripravljena postati članica partnerstva TPP, ki je pravzaprav izjemno učinkovit sodobni sporazum o prosti trgovini, od katerega ZDA pričakujejo, da bodo povečale svoj izvoz za približno 120 milijard dolarjev na leto. Obama bo lahko povedal, da so ZDA kljub vsemu v dobrih odnosih z Malezijo, ko se bo pogovarjal o izginotju letala, saj je ameriška vojska zelo veliko storila med iskalno akcijo.
Tudi na Filipinih bo ameriški predsednik spregovoril o istih petih pomembnih vprašanjih: o čedalje močnejši Kitajski, prosti trgovini, vojaškem sodelovanju, zgodovinski bližini in prijateljstvu, potrjenem v nesreči. Tudi to državo je namreč lani novembra prizadela katastrofa – tajfun Haiyan je zahteval več kot šest tisoč življenj.
Ameriški marinci so bili takoj pripravljeni pomagati, in to prav takrat, ko je Kitajska izražala svoje nezadovoljstvo zaradi ozemeljskega spora z Manilo tako, da je poslala zelo majhen znesek v imenu humanitarne pomoči.
Obamovo turnejo vnaprej ocenjujejo kot sporočilo Washingtona, ki ni pripravljen privoliti v to, da bi Kitajska ogrožala mednarodno ureditev v azijskem Tihem oceanu in bila tako podobna avanturistični Rusiji v vzhodni Evropi. V Aziji so razmere precej bolj zapletene prav zato, ker Kitajska nima Putina, v regiji pa ni Ukrajine. Zato so razmere tam nevarnejše. Če bi tu izbruhnil požar, bi ga bilo težko pogasiti z morjem, po katerem plavajo nafta, smodnik in razplamteli nacionalizem.
