KOMENDA – Čisto tiho, skorajda neopazno, je Polona Zarnik, doma v Komendi, zapisala v svoj osebni profil: »Ali kdo pozna kakšno mamico prvošolčka, ki potrebuje šolske potrebščine ob vstopu v prvi razred?« Košček dobre volje, ki jo je pokazala mamica 17-letnega sina, je v teh časih docela nenavaden. Bi kupili šolske potrebščine iz lastnega žepa za otroka, ki ga sploh ne poznate?
Mame moramo držati skupaj
»Tretje ali četrto leto bo, kar javno zapišem prej omenjene besede. Ne sprašujem preveč o stanju, le da je otrok prvošolček in mami samohranilka. Ženske oziroma mame moramo držati skupaj. Tako malo empatije je med nami, čeprav si sama lahko že jutri v tem nezavidljivem položaju.« Potem Polona malo pomolči: »Nikoli se mi ne javi mamica osebno. Vsakič se oglasi kakšen prijatelj in pove, da pozna žensko, ki potrebuje tako drobno pomoč. Kot da bi jih bilo sram.«
Polona razloži, da se za mnogo mamic samohranilk na začetku počitnic začenja posebne vrste kalvarija: »Vsakič povem, da so počitnice za ženske, ki so same in imajo minimalni dohodek, posebna preizkušnja. Težka in naporna. Njihovi otroci normalno kosilo lahko pojedo le v šoli. Kajti doma ni. Police v kuhinji in v hladilniku so prazne.« Zarnikova pravi, da se to dogaja v Sloveniji, da si pred tem vse preveč zatiskamo oči. »Mamico povprašam, ali ima seznam potrebščin, ki jih izda šola, potem grem v trgovino in kupim vse potrebno. Strošek, naj povem še enkrat, ni velik. Poleg potrebščin vsakič dam v vrečko še čokolado, a sem opazila, da so otroci iskreno veseli barvic, zvezkov in svinčnikov. Čokolada pride za nasmešek šele na koncu.«
Osebna dostava
Polona nabavljeno vedno dostavi sama, osebno. Takrat potrese dlan mamici in stisne v objem bodočega prvošolčka. Ko kupuje šolske potrebščine za neznanega prvošolčka, vedno pomisli, da tudi sama lahko ostane brez vsega: »Kaj če se zgodi kaj nepredvidenega, morda tragičnega, bog ne daj? Ali da moj sin ostane sam? Zavedati se je treba, da je življenje minljivo in da drobna pomoč tistemu, ki ima, finančno ne šteje veliko.«
Zarnikova pobrska po svojem mobilniku in pove, da bo letos kupovala šolske potrebščine za fantka, ki bo prvega septembra z nekaj strahu, negotovosti, prvič stopil skozi vrata osnovne šole v Trzinu. Mamica drobnega junaka je po tistem, ko je vzpostavila stik s Polono, napisala: »S sinom živiva sama, njegov oče zanj ne da nič. Potrebščine si bom zelo težko privoščila, zato bi bila iz srca hvaležna za kakršno koli pomoč.« Zarnikova pove, da je že prejela seznam šolskih potrebščin in bo takoj odšla v knjigarno ter nabavila potrebno. »Zvezki za prvi razred niso velik strošek, poleg kupim še ravnilo, beležko, ovitke, pa barvice in nalepke, da bo prvošolček imel svoje zvezke označene. Seveda priložim še peresnico.« Ko smo se menili o njeni drobni pozornosti, je Polona predlagala: »Vsak lahko pokaže nekaj dobre volje, vsak od nas lahko prispeva za naše prvošolčke, ki jim mamice težko nabavijo osnovne šolske potrebščine. Imam podatke o še nekaj mamicah, lahko se mi ljudje dobre volje in odprtega srca oglasijo in jim bom posredovala kontakte. Naredimo nekaj za naše otroke!«
