Petek, 20. 4. 2018, 4.00
6 let
"Druge izbire kot napasti Sirijo nismo imeli. Podpora Slovenije me veseli." #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,59
55
Sophie Honey je od leta 2015 veleposlanica Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske v Sloveniji. "Presenečena sem bila, da je toliko ljudi gledalo TV-serijo Samo bedaki in konji," odgovori na vprašanje, ali pri nas opazi zelo močan britanski kulturni vpliv. Z njo smo se pogovarjali sredi priprav na Mesec Britanije, sklop dogodkov, s katerimi bodo na veleposlaništvu počastili skorajšnjo poroko na britanskem dvoru in prihod novorojenca v kraljevo družino.
Službovala je v Mehiki in Zimbabveju. Pred prihodom v Ljubljano se je na britanskem zunanjem ministrstvu ukvarjala tudi s Sirijo in bojem proti terorizmu.
Po tem, ko so sile ZDA, Velike Britanije in Francije v soboto napadle izbrane cilje v Siriji, se je sprožilo veliko špekulacij o tem, kaj je bil cilj te akcije. Kaj ste tri države želele doseči z njo?
Šlo je za vojaško akcijo z jasnim humanitarnim ciljem: zmanjšati oziroma uničiti sposobnost Sirije, da proizvaja kemično orožje in da se to še naprej uporablja proti ljudem v tej državi.
Ali akcijo ocenjujete za uspešno? Precejšnji del izstrelkov naj bi protizračna obramba sirske vojske prestregla že v zraku.
Bila je uspešna, ker je dosegla izbrane tarče in zadala precejšnjo škodo objektom, bunkerjem in drugi infrastrukturi, ki je namenjena proizvodnji kemičnega orožja.
Seveda pa zgolj vojaška akcija ne more pomeniti celovite rešitve. Spremljati jo mora tudi politični proces, v okviru katerega je treba najti rešitev za zaustavitev vojne v Siriji. Poskusi, da bi Sirija odgovarjala za prejšnje napade s kemičnim orožjem, niso bili uspešni, saj je Rusija predloge resolucij blokirala z vetom.
Mednarodna skupnost pač ne more stati ob strani, ko neka država s kemičnim orožjem napada lastne ljudi.
Vojna v Siriji traja že sedem let. Čeprav je položaj na terenu zapleten, je dejstvo, da je Zahod to državo že pred leti prepustil sami sebi. Je bil ta napad tudi sporočilo Rusiji, Iranu in Turčiji, ki imajo ključno vlogo v tej vojni, da se ZDA, Velika Britanija in Francija vračajo v Sirijo in želijo imeti najmanj enako vlogo pri krojitvi njene (po)vojne usode?
Sporočilo te akcije se nanaša na uporabo kemičnega orožja. To ima namreč poseben status v mednarodnem pravu.
Po prvi svetovni vojni se je mednarodna skupnost zedinila v tem, da tega orožja zaradi izrazito krute narave njegovih učinkov ne bi smeli uporabljati. Leta 1997 je bila sprejeta konvencija o prepovedi kemičnega orožja, ki jo je podpisalo 192 držav, med drugim tudi Sirija, ki jo zdaj krši. Tudi ukrepi Organizacije za prepoved kemičnega orožja (OPCW) niso bili uspešni.
Še enkrat poudarjam, da druge izbire, kot je bila omejena vojaška akcija, nismo imeli.
Kaj bo sledilo zdaj? Govorite o politični rešitvi. Isto govorijo Rusija, Iran in Turčija, ki jo iščejo na konferencah, na katere večinoma vabijo le predstavnike njim zvestih sil v Siriji. Nadaljnji obstoj Bašarja al Asada na oblasti je gotovo dejstvo.
Po sedmih letih, v katerih je umrlo več kot pol milijona ljudi, je rešitev zelo težko najti. Toda del rešitve mora zagotovo biti tudi drugačno ravnanje Rusije, ki trenutno režim v Siriji podpira. Rusija bi morala sodelovati pri obsodbi Sirije za napade s kemičnim orožjem.
Je vojna v Siriji še en dokaz, da moč Velike Britanije in drugih držav Zahoda na Bližnjem vzhodu počasi, a vztrajno upada?
Velika Britanija ima zelo tesne povezave s to regijo. Naš cilj sta mir in blagostanje na vsem območju Bližnjega vzhoda. Ko je leta 2011 v državah s totalitarnimi režimi izbruhnila arabska pomlad, se je pojavil optimizem, da prihajajo spremembe.
A pot do tam bo zelo dolga. Velika Britanija ne more rešiti vseh težav v regiji, toda včasih se je pomembno postaviti za vrednote mednarodne skupnosti.
Če je varnostni svet blokiran, verjamemo, da je prav začeti vojaško akcijo, ki daje podporo diplomatskim naporom. Veseli me, da je med državami, ki so podprle akcijo, tudi Slovenija.
Vas v enaki meri veseli odziv Slovenije po poskusu umora ruskega dvojnega agenta Sergeja Skripala s kemičnim orožjem v Salisburyju? Ste pričakovali, da bo Slovenija izgnala kakšnega ruskega diplomata?
Gre za odločitev v pristojnosti posamezne države. Cenimo močno sporočilo, ki ga je Slovenija dala tako na nacionalni ravni kot znotraj evropskega sveta in Nata, v katerem je bila poudarjena velika verjetnost, da je za napad odgovorna Rusija. Z vsemi zaveznicami si redno izmenjujemo informacije. Kako daleč bodo šle posamezne države pri odzivu, se morajo odločati same.
Naš zunanji minister Karl Erjavec je v prvih odzivih poudarjal, da bi želel videti dokaze o ruski vpletenosti.
Stališče slovenske vlade kot celote se je jasno odražalo v stališču evropskega sveta o zelo verjetni ruski odgovornosti. Ne pravimo, da zanjo že obstajajo nesporni dokazi. Vemo pa, da bo policijska preiskava trajala, dokler ne bo povsem jasno, kaj se je zgodilo in kdo je odgovoren. To se je zgodilo pri umoru Aleksandera Litvinenka, kjer je preiskava pokazala na rusko odgovornost.
Kaj so torej najnovejše ugotovitve v primeru Skripal?
Preiskava še traja. Policisti pregledujejo ure in ure posnetkov kamer, opravljajo razgovore z ljudmi, ki so bili tam. Želijo ugotoviti, kaj natanko se je zgodilo.
Naša ocena je, da je zelo verjetno, da je bila odgovorna Rusija. Temelji na treh razlogih. Prvič, šlo je za bojni strup vrste novičok. To so z analizo ugotovili tako naši znanstveniki kot preiskovalci OPCW. Drugič, vemo, da je Rusija proizvedla ta bojni strup in v zadnjih desetih letih iskala načine, kako ga dostaviti zunaj meja države. In tretjič, vemo, da Rusija in Vladimir Putin v prebežnikih vidita legitimne tarče. To dokazuje več primerov, tudi v Veliki Britaniji.
Ko vse stvari povežete, je pred Rusijo veliko vprašanj. Recimo, kako je mogoče, da je bojni strup iz Rusije prišel v Salisbury? Če torej Rusija ni neposredno odgovorna, nas zanima, kaj se je v resnici zgodilo. Najmanj, kar bi pričakovali, je, da bi se Rusija konstruktivno vključila v iskanje teh odgovorov.
Ne želim braniti nikogar, še najmanj Putina, ampak me zanima vaše mnenje. Kaj bi lahko bil motiv za napad? Šlo je za nekdanjega, pravzaprav upokojenega dvojnega agenta, ki ga je Rusija izročila pred osmimi leti. Zakaj bi si Putin tako brutalen napad na tleh ene od zahodnih držav privoščil tik pred predsedniškimi volitvami, ki bi jih v vsakem primeru suvereno dobil?
Ukrepati moramo na podlagi dejstev in te sem navedla. Počakati moramo na ugotovitve policijske preiskave in zaslišanje Julije Skripal.
Ni pa res, da je Rusija v preteklosti pri kemičnem orožju potegnila črto. Po napadu leta 2013 v mestu Guta v Siriji je Rusija jamčila za to, da bo sirijski režim uničil zmogljivosti kemičnega orožja. Tega se niso držali.
Kar zadeva motive, celo sam Putin je v javnih nastopih prebežnike označil za tarče. Gre za sporočilo, ki je namenjeno morebitnim prebežnikom, torej tistim, ki se šele odločajo, da bi iz tega sistema pobegnili.
Ali verjamete, da je nezaupanje nekaterih evropskih vlad do dokazov o ruski odgovornosti posledica dogodkov iz leta 2003, ko je moralo več evropskih držav skoraj pod prisilo podpreti napad na Irak? Danes vemo, da nekdanji iraški diktator Sadam Husein nikoli ni imel orožja za množično uničevanje.
Vse članice EU so suverene države, zato se ne strinjam z navedbo, da so članice v karkoli prisiljene.
Pristop k Vilenski izjavi, ki jo je usklajeval ameriški lobist Bruce Jackson, je bil za Slovenijo vstopnica v Nato.
Strinjam se, da so zaradi razlogov, ki so vodili do napada na Irak, ljudje danes previdni pri sprejemanju odločitev na podlagi informacij obveščevalnih služb. Največ, kar lahko naredimo, je, da si informacije izmenjujemo med seboj.
Je slovenska zunanja politika po vašem prepričanju odkrito proruska, kot ji očitajo nekateri doma in v tujini?
To me pogosto sprašujejo. Težko primerjam stališča Slovenije s stališči preostalih držav EU, ker v zadnjih letih tam nisem živela in delala. V medijih sem videla precej spraševanja in polemik o tem. Ko se pogovarjam z ljudmi v Sloveniji, opažam paleto različnih stališč. Seveda pa imajo vso pravico izvedeti, kakšna so dejstva.
Bo stališče Slovenije do zadeve Skripal vplivalo na stališče Velike Britanije do vprašanja meje s Hrvaško?
Absolutno ne.
Ti zgodbi torej nista povezani?
Ne.
Velika Britanija že dlje časa poudarja, da gre pri meji za dvostransko vprašanje, ki ga morata rešiti obe državi. To stališče je precej drugačno, kot ga ima na primer Nemčija, ki poudarja, da je odločitev arbitražnega sodišča treba spoštovati in v celoti udejanjiti. Pri vprašanju izgona ruskih diplomatov je bilo tako mogoče slišati pomisleke, zakaj bi bili solidarni z Veliko Britanijo, če ta Slovenije ne podpira pri vprašanju arbitraže. Kako jih komentirate?
Stališče Velike Britanije je, da podpiramo arbitražni proces in zakonito rešitev spora. Verjamemo pa, da bo v praksi pomembno, da Slovenija in Hrvaška najdeta pot in rešitev zgradita na temelju odločitve arbitražnega sodišča.
Mora biti torej arbitražna sodba udejanjena v praksi ali ne?
Prepričani smo, da se morata Slovenija in Hrvaška usesti skupaj in pogledati, kaj pravi sodba. Potem morata najti politično pot naprej. Odločiti se morata, ali sta za rešitev v arbitražni sodbi ali pa je bolj sprejemljiva drugačna rešitev z več variacijami.
Želimo, da se spor reši, čeprav morda naša stališča niso enaka nemškim ali francoskim. Nikakor pa nismo naklonjeni kakršnemukoli trgovanju z mnenji ali jih povezovati z dogodki v Salisburyju.
Je bil napad v Salisburyju res takšen šok za britansko javnost, kot se je zdelo ob spremljanju medijev?
Bil je ogromen šok, ker v majhnem mestecu s katedralo sredi Anglije nihče ne pričakuje napada z bojnim strupom.
Je odziv evropskih držav Veliki Britaniji pomenil zadoščenje po tem, ko se je država po referendumu o brexitu leta 2016 v politični in – zdi se tudi – identitetni krizi?
Brexit je bila legitimna in demokratična odločitev, da zapustimo EU. Še naprej pa želimo biti zavezniki na področju kolektivne varnosti. Primer Salisbury je pokazal, da smo pri tem na istem bregu. To spoznanje lahko vodi tudi do lažje rešitve v pogajanjih na področju ekonomije in trgovine.
Se bodo pogajanja končala do marca 2019, kot je predvideno?
Morajo se. Gre za velik izziv.
Ste v pogajanjih pričakovali tako močno, enotno in pogosto celo neizprosno stališče EU do Velike Britanije?
Ne bi tako rekla. Obe strani sta jasno izrazili svoje cilje in to je najboljše, kar se je lahko zgodilo. Obe strani morata namreč na pogajanjih doseči tisto, kar je zanju pomembno. Pravzaprav je sreča za Veliko Britanijo, da je EU pri tem vprašanju enotna, saj bi v nasprotnem primeru sledil kaos. Si predstavljate, da bi se morali pogajati s štirimi ali petimi skupinami držav?
Toda predloga, ki bi resnično uvedel mejne kontrole za letalski in pomorski promet med Severno Irsko, ta je del Združenega kraljestva, in Veliko Britanijo, kljub temu verjetno niste pričakovali?
Trenutno se pogovori nadaljujejo na področju urejanja vprašanj, povezanih s trgovino. Verjamem, da se bo našla rešitev, tako kot tudi pri prihodnji ureditvi mejnih kontrol. Gre za zelo pomembno stvar. Tudi slovenski poslovneži me v pogovorih pogosto vprašajo, kako se bo po brexitu spremenil njihov dostop do britanskega trga.
Kaj jim odgovorite?
Da bo do decembra 2020 še vedno trajalo prehodno obdobje. Povem jim, da morajo imeti zaupanje v to, da bodo države v pogajanjih skušale kar v največji meri znižati število ovir. Res je, da bo dostop drugačen kot do zdaj, ker zapuščamo skupni trg in carinsko unijo. Stvar pogajanj pa je, kako bo to zgledalo v praksi. Dogovor je pomemben, ker bo šlo za recipročne ukrepe.
Slovenije Brexit ne bo prizadel neposredno, ker je obseg trgovanja med državama relativno majhen, bo pa posredno prizadeta v avtomobilski industriji prek Nemčije.
Je brexit za Veliko Britanijo, gledano ekonomsko, naravna nesreča, saj se njeno gospodarstvo zaradi pričakovanj, kaj po brexitu, že nekaj časa ohlaja?
Ne bi uporabljala tega izraza. Šlo je za izraz demokratične volje Britancev. Pomembno je, da ljudje odločajo o zelo pomembnih vprašanjih in da se njihovo odločitev spoštuje. Pri tej odločitvi so ljudje poleg nekaterih preostalih upoštevali tudi ekonomske vidike.
Se lahko referendum o brexitu ponovi?
Lahko se, ne verjamem pa, da se bo.
Ali tega britanska zakonodaja ne dovoljuje?
Ne. Zakonskih ovir za ponovitev ni. Glede na dejstvo, da v Veliki Britaniji referendumov nimamo ravno pogosto, pa ideja o novem referendumu samo zato, ker vladi ni bil všeč izid prvega, ni ravno sprejemljiva. O tem se sicer veliko razpravlja. Veliko politikov poziva k ponovitvi referenduma. Javnomnenjske ankete pa kažejo, da bi bil tudi izid novega referenduma verjetno podoben.
"Britancev v Sloveniji ne zanima le finančni sektor"
Zakaj se podjetja iz Velike Britanije – z izjemo igralcev iz finančne industrije – skoraj ne pojavljajo v tretjem valu privatizacije v Sloveniji?
Slovenija je zanimiva za britanska podjetja. Leta 2015 se je Cinven (finančni sklad, op. a.) potegoval za nakup Telekoma Slovenije. Britanskim vlagateljem veliko pomenijo dosedanje izkušnje britanskih in drugih podjetij, ki so že prisotna v Sloveniji. Prav zato je pomembno za Slovenijo, da vzdržuje dobre odnose z vlagatelji, ki so že tukaj.
Vaš predhodnik Andrew Page je precej odkrito lobiral za ustanovitev slabe banke v Sloveniji v obdobju sanacije bank. Danes je zaposlen v revizijsko-svetovalni skupini PWC. Tudi vi prihajate iz finančnega sektorja. Je to področje, ki je za Veliko Britanijo daleč najbolj zanimivo?
Če sklepam po zadnjih naložbah, ni ravno tako. Družba Ascent Resources se v Lendavi ukvarja z projektom črpanja zemeljskega plina. Vse pa je odvisno od trenutka in priložnosti. V Londonu sem sodelovala na investicijskih konferencah, ki jih je tam organizirala Slovenija. Naš cilj je krepitev gospodarskega sodelovanja v obeh smereh.
“Veliko Rusov je našlo nov dom v Veliki Britaniji”
Odnosi med Veliko Britanijo in Rusijo so večplastni. Na eni strani je Velika Britanija največje pribežališče bogatih Rusov in njihovega denarja na svetu, na drugi strani pa so odnosi na najnižji točki v več letih.
Veliko ruskih državljanov je našlo nov dom v Veliki Britaniji. Naša predsednica vlade je jasno poudarila, da so pri nas dobrodošli, saj spoštujejo naše vrednote in družbo. Ko pa se zgodi nekaj takega, kot se je v Salisburyju, je del naše kulture, da se bomo vprašali, kaj se je zgodilo.
55