Tiskane izdaje
Uvod vpraznike so na Obali popestrile številne prireditve, ki so marsikje povezane z jurjevanjem, v Piranu pa so praznovali solinarji. Tako je danes in bo še jutri več sto izvajalcev iz kakšnih 40 društev in organizacij na različne načine povezovalo preteklost in sedanjost. Pripravili so razstave, odprli muzeje, prikazali plese in igre, nastopili so vsi pevski zbori.
Piranski župnik Zorko Bajc je prvič na tokratnem prazniku blagoslovil sol in prosil za do solinarjev prijazno vreme, ki bo moralo biti to poletje bistveno drugačno od lanskega, ko prvič v zgodovini niso pridelali niti kilograma soli.
»Po vseh ovirah, ki jih država zadnje mesece postavlja pred naše soline, je ta harmonija, ki vlada pri organizaciji in izvedbi letošnjega praznika, kot balzam za vse nas, ki prebivamo v tem okolju. Odzvali so se tudi prebivalci Pirana in zdi se, da znamo ob takšnih preizkušnjah še vedno stopiti skupaj. Znamo se boriti za tisto, kar je naše, za dediščino in ponos,« je ob včerajšnjem odprtju solinarskega praznika dejal piranski župan Peter Bossman.
Uradna latnica zanemarja soline
Tudi ta praznik je povezan z godom svetega Jurija, zavetnika Pirana, saj so solinarji v Piranu v ponedeljek, po Jurjevi nedelji zapustili mesto in se za več mesecev naselili v več sto solinskih hišicah. Medtem ko danes Cerkev praznuje god 23. aprila, so stari Pirančani, tako kot v vsej Beneški republiki, sv. Jurija častili 24. aprila in dan pozneje še sv. Marka, zavetnika Benetk. Letošnji praznik so si Pirančani še posebno vzeli k srcu, saj so nenadoma občutili, da jim država kot lastnica ne pomaga varovati krajinskega parka tako, kot bi se za takšen izjemen prostor v Evropi spodobilo.
Solinarski praznik so Pirančani izkoristili, da so glasneje in enotneje opozorili javnost na to, da uradna lastnica nenavadno zanemarja svoje soline. »Sečoveljskim solinam manjka ljubezen. Srce me boli, ko iz domače hiše gledam na propadajoča polja, nasipe, tračnice in ko dobro vidim, da s solinami ne ravnajo prav,« je včeraj povedal star solinar. Prav to, da ohranjajo v Sečovljah in Strunjanu tradicionalno solinarstvo kot živo kulturno dediščino, daje temu prostoru še posebno vrednost.
Poznavalec solin, višji muzejski kustos in zgodovinar Flavio Bonin, je povedal, da so to edine takšne soline v širšem prostoru. Vsakodnevna pridelava soli na petoli pa je sploh edinstvena še delujoča na svetu. Včasih smo imeli soline tudi v Luciji, pred Izolo, v Miljah, v Kopru so bile še večje kot v Sečovljah ... Danes ni sledu o njih. »Če uničimo še te v Sečovljah, ne izgubimo le Slovenci, temveč vsa Evropa,« je opozoril Bonin.
Solidarnost z muzejem
Potem ko lani zaradi preobilice dežja prvič v zgodovini niso pridelali niti kilograma soli, so slabe novice kar deževale. Gradbena inšpektorica je zaprla edini most v del solin Lera, kjer je jedro parka in delujočih solin, ministrstvo za okolje je vzelo ves denar muzeju solinarstva (in ne samo 16 odstotkov, kot je to storilo drugi parkom). Prodajalci Telekoma pa sprva niso hoteli slišati, da bi Soline izvzeli iz prodaje. Zdaj se pripravljajo, da bo imela država predkupno pravico za nakup Solin. Solinarji so pri mostu zgradili nadomestno brv in omogočili nadaljnji obisk parka (poleti pa bodo začeli obnavljati sporni most). Končala pa se je tudi dvotedenska protestna akcija, v kateri so vsi slovenski in še nekaj italijanskih izkazalo solidarnost z Muzejem solinarstva.
Pirančani so se na vse te »strele« te dni odzvali s pesmijo in plesom. Spet so okrasili mesto, pripravili sejem starin, organizirali dobrodelno tombolo za urejanje mesta, na glavnem pomolu so organizirali piranske starodavne igre, kuhali brodet, organizirali skupen nastop vseh pevskih zborov, odprli razstavo o podobah sv. Jurija v dveh cerkvah, predstavili sta se solinarska družina in Tartinijeva družina pred odhodom na milanski Expo. Sol bo ne nazadnje eden od temeljev slovenske predstavitve na svetovni razstavi. »Ravno ta povezanost in enotna odločenost, da ohranimo solinarstvo, sta glavni sporočili letošnjega praznika. Upamo, da bo prav ta enotnost predala sporočilo državnemu vrhu, da si ta dediščina zasluži več posluha tudi iz krajev, kjer sol pomeni le dodatek k jedem,« je še dejal župan Bossman.
