Tiskane izdaje
Prvi prizor. Novinarka Dela Anuška Delić je sedela na zatožni klopi ljubljanskega okrajnega sodišča, družbo pa ji je delal nekdanji direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije Sebastjan Selan. Tožilstvo je trdilo, da je Anuška Delić objavila zaupne podatke, ki jih je pridelala Sova, direktor Selan pa ob domnevni izdaji državnih skrivnosti ni ukrepal; opustil naj bi dolžno ravnanje. Ko je novinarka prišla do besede, je sodišču demonstrirala, kako je možno s pedantnim zbiranjem in skrbnim branjem številnih javno dostopnih dokumentov sestaviti poročilo o delovanju desničarskih skrajnežev ter o njihovih stikih s politiko.
Drugi prizor
Novinarsko častno razsodišče je 7. aprila razsodilo o ducatu domnevnih kršitev kodeksa novinarske etike. Dvanajst razsodb ima visok skupni imenovalec: gre za dogodek na eni od izobraževalnih institucij, ko je neznani storilec posnel domnevni intimni odnos dveh oseb ter posnetek objavil na svetovnem spletu. Objava posnetka in internetno-medijski vihar po objavi sta imela tragičen epilog: ena od oseb je storila samomor. Častno razsodišče je presodilo, da so slovenski mediji ob tem množično kršili kodeks novinarske etike in da je šlo za nedopusten poseg v zasebno sfero.
Tretji prizor
Ameriška revija Rolling Stone je v prvih dneh aprila objavila poročilo »Kaj je šlo narobe«, ki govori o okoliščinah nastanka članka Posilstvo v kampusu. Po objavi članka se je izkazalo, da je dogodek, ki ga je opisoval članek, izmišljen. Založnik in glavni urednik revije Jann Wenner je novinarsko fakulteto univerze Columbia decembra lani prosil, naj pripravi revizijsko poročilo o nastajanju članka, urejanju in preverjanju dejstev.
Poročilo je bilo za revijo Rolling Stone uničujoče, saj govori o tem, da je šlo pri pripravi članka narobe tako rekoč vse. Revija se je večkrat opravičila, založnik pa urednikov in avtorice članka ne namerava odpustiti. Založnik je ocenil, da so novinarka in uredniki kljub napakam, ki jih je razkrilo poročilo, ravnali v dobri veri, a jih je zavedla prepričljivost vira.
Skupni imenovalec
Imajo trije prizori kak skupni imenovalec? Imajo. Prvi prizor govori o svobodi tiska, javnem interesu in domnevi tožilstva, da je pri prakticiranju svobode tiska prišlo do izdaje državne skrivnosti. Drugi prizor govori o prakticiranju svobode tiska na območju, ki sodi v sfero zasebnosti in kjer interesa javnosti v resnici ni. Torej si tisk prakticiranja svobode včasih ne sme privoščiti, če bi s svojo svobodo posegel v svobodo drugega. Tretji prizor govori o novinarski in uredniški napaki. Z drugim prizorom pa je sešit, ker je v obeh primerih novinarska profesija aktivirala mehanizme samorefleksije. Je bilo novinarsko in uredniško početje pravilno? Je bilo etično in profesionalno?
A vrnimo se k prvemu prizoru, trditvi tožilstva, da je pri pisanju o stikih skrajne desnice s politično oblastjo prišlo do izdaje državne skrivnosti. Ravnanje tožilstva je nenavadno zaradi dveh okoliščin. Prvič, tožilstvo je, kot se zdi, spregledalo možnost, da bi se novinarska profesija s pomočjo pedantne analize javno dostopnih gradiv lahko dokopala do ugotovitev, ki so morda podobne ugotovitvam tajne službe. Drugič, presoja tožilstva je omejena z zakonodajo, ki ob domnevi, da je vendarle šlo za izdajo državne skrivnosti, ne upošteva javnega interesa. Prva okoliščina je alarmantna, ker kaže na podcenjevanje novinarske profesije. Predpostavlja, da so preiskave tajnih služb bolj lucidne od novinarskih analiz. Kar ne drži. Večina zaupnih dokumentov tajnih služb, ki so mi v zadnjih treh desetletjih prišli v roke, govori prej o intelektualni inferiornosti kot pronicljivosti neznanih avtorjev.
Druga okoliščina - da zakonodaja ničesar ne pove o razmerju med državno skrivnostjo in javnim interesom - pa je nenavadna, ker ob koncu prejšnjega režima zakonodaja ni več predvidevala kazenskega pregona novinarja, ki je objavil državno skrivnost, če je za objavo le obstajal javni interes.
Da je bilo svobode pred letom 1990 več, kot je je sedaj?
Prav ta okoliščina je vredna posebne pozornosti. Dopolnjuje se namreč s kontekstom nostalgičnega dojemanja socializma. V lahkotnih komentarjih, objavljenih zlasti na svetovnem spletu, brez težav najdemo trditve, da je bil prejšnji režim v marsičem boljši od sedanjega. Celo misel, da je bilo svobode več, kot je je zdaj, bi lahko našli.
Pa to drži? Da naj bi bilo svobode pred letom 1990 več, kot je je sedaj? Če govorimo o svobodi tiska - in svobodi nasploh - je je danes nedvomno več kot pred letom 1990. Pred letom 1990 svobode tiska namreč ni omejevala le kazenska zakonodaja, ki je, denimo, govorila o sovražni propagandi ali izdaji državnih skrivnosti, pač pa tudi zakon o prekrških zoper javni red in mir, ki je omogočal, da oblasti časopis lahko zaplenijo, če bi novice ali trditve povzročile hujše vznemirjanje javnosti.
Časopis bi bil prepovedan
Kaj naj bi bilo hujše vznemirjanje javnosti? Nekaj primerov. Hujše vznemirjanje javnosti naj bi po mnenju sodišča povzročila trditev tedanjega hrvaškega disidenta Vladimirja Šeksa, da so razmere v zaporu Stara Gradiška nevzdržne. In da mu je ob prihodu v zapor eden od jetnikov s prstom pregledal analno odprtino, če ni morda v zapor prinesel česa nedovoljenega. Hujše vznemirjanje javnosti naj bi povzročila trditev tedanjega disidenta in sedanjega haaškega obtoženca Vojislava Šešlja, da je neki tekst Hamdije Pozderca, člana predsedstva SFRJ, plagiat. Hujše vznemirjanje javnosti bi lahko povzročila trditev, da mariborska policija ne obvladuje situacije v mestu, ker so člani kriminalnega podzemlja ustrahovali posameznike, policija pa se na klice ni odzivala. In tako naprej. Zakonodaja o prekrških je bila tako rigorozna, da danes, če bi veljala nekdanja zakonodaja in sodna praksa, o plagiatih in sorodnih tegobah, ki pestijo nekatere člane politične elite, preprosto ne bi mogli pisati, ker bi bil časopis prepovedan.
Vratolomna presenečenja socializma
Tako kot nostalgični spomini na socialistično svobodo niso utemeljeni, tudi ni razlogov za poenostavljeno demonizacijo. Boj za svobodo tiska v socializmu je prinašal tudi vratolomna pozitivna presenečenja. V resnici so bila ta presenečenja večja, kot smo jih dočakali v času demokracije. V primeru ene od zaplemb je sodno odločbo o prepovedi razširjanja časopisa napadel tožilec Mitja Deisinger, ki je takrat delal na vrhovnem državnem tožilstvu, njegove argumente pa je sprejel vrhovni sodnik Živko Zobec in sodno prepoved odpravil. Hkrati pa se pozitivna presenečenja dogajajo tudi zdaj. Le da svobode tiska ne krepijo nacionalne institucije, ampak Evropsko sodišče za človekove pravice - ESČP, denimo, je lani v zadevi Mladina vs. Slovenija razsodilo, da novinar revije Mladina Jure Aleksič ni storil kaznivega dejanja, ko je precej ostre besede namenil poslancu Srečku Prijatelju.
Količina svobode
A končajmo z novinarskim časnim razsodiščem in odločitvijo Janna Wennerja, naj zunanji revizorji poiščejo razloge za napačno poročanje revije Rolling Stone. Kaj ima to opraviti s svobodo tiska? Veliko. Kloaka spletnih forumov ni svoboda. Svoboda je stanje, ki zahteva refleksijo in predpostavlja regulacijo. In dokler je medijski svet sposoben (tudi boleče) samorefleksije in samoregulacije, ima v rokah več vzvodov svobode, kot bi jih imel, če bi refleksijo in regulacijo prepustil zunanji oblasti.
