Bando štirih vzgajal tudi hud tekmec Jose

Kaj povezuje štiri trenerje četrt-finalnih moštev v ligi prvakov, Pepa Guardiolo (Bayern), Luisa Enriqueja (Barcelona), Laurenta Blanca (Paris St. Germain) in Julena Lopeteguija (Porto)? Pred 19 leti, 28. avgusta 1996, so bili v moštvu Barcelone, ki je osvojila španski superpokal.

Barcelonin rod iz devetdesetih ima enega od največjih vplivov na razvoj nogometa v tem desetletju. V prejšnjem ga je sprožil prav Guardiola, ki je z Barcelono nizal zmage in uveljavil tiki-taka slog igre, po katerem so se zgledovala številna moštva po vsem svetu. Toda njegovi nekdanji kolegi vendarle niso iz istega miselnega kroga nogometnih strokovnjakov. Prav taktična učna ura prvega moža Portove zasedbe Lopeteguija je razkrila, da ni ujetnik filozofije slovitega kolega, pač pa pragmatičen in prilagodljiv trener, ki se zna prilagoditi razmeram. Česar za Guardiolo pri Bayernu še ni mogoče trditi. Tudi na Bavarskem utrjuje zgolj svoje nogometno prepričanje, ki zadostuje za bundesligo, medtem ko je v zahtevnejši ligi prvakov v krepkem minusu. Bayern namreč v izločilnih dvobojih pod Pepovo taktirko ni bil posebej prepričljiv. Letošnjih 7:0 proti Šahtarju, potem ko je prvo tekmo igral le 0:0, je bilo vendarle povezanih s hitro izključitvijo enega od tekmečevih branilcev. Lansko leto pa je zaznamoval polom proti Realu v polfinalu LP (0:1, 0:4).

Od 27 članov moštva Barcelone iz leta 1996 jih samo pet ni prestopilo v trenerske vode: Romun Georghe Popescu, ki v domovini prestaja triletno zaporno kazen zaradi goljufije. Brazilec Giovanni je skavt grškega kluba Olympiakos, njegov sloviti rojak in trikratni dobitnik nagrade za najboljšega igralca na svetu Ronaldo je eden od lastnikov moštva ameriške MLS Fort Lauderdale Strikers (FLS). Ronaldov poslovni partner in prav tako solastnik FLS, Portugalec Vitor Baia, je ambasador Porta, njegov rojak Luis Figo pa kandidat za predsednika Svetovne nogometne zveze.

Med vidnejšimi igralci rodu iz sredine devetdesetih pri Barceloni, ki opravljajo trenerski posel ali so ga, so še Abelardo Fernandez (Gijon), Sergi Burjan (Almeria), Juan Antonio Pizzi (Leon, Mehika), Albert Celades (selektor Španije do 21 let), Emmanuel Amunike (selektor Nigerije do 17 let), Robert Prosinečki (selektor Azerbajdžana). Chapi Ferrer je Cordobo popeljal v prvo špansko ligo, po nizu porazov pa je bil lanskega oktobra odstavljen. Tudi sloviti Bolgar Hristo Stojčkov ima za seboj pisano trenersko pot. Edinstvena posebnost tega rodu balkanskega prepirljivca in posebneža nikakor ne preseneča.

»Sploh nisem presenečen. Najboljši klub na svetu, obkrožen z najboljšimi nogometaši na svetu, se je učil od najboljših trenerjev na svetu. Zakaj bi potem bil presenečen?« se je v svojem slikovitem slogu vprašal Stojčkov. Upravičeno, trenerskih veščin so se učili od enega od najbolj cenjenih angleških trenerjev Bobbyja Robsona, ki je imel slavnega pomočnika Joseja Mourinha.

Med vsemi je v obdobju igralske kariere največ zanimanja, da bi postal trener, kazal prav Guardiola. »Izstopal je. Študiozno so je loteval video posnetkov tekem in se vsakokrat poglobil v taktično-tehnične podrobnosti vsakega igralca,« je priznal Abelardo, eden od nerazdružljive štiriperesne deteljice tistega moštva, ki sta ga ob Guardioli sestavljala še Enrique in Sergi. Imenovala se je banda. »Pep je sodeloval in se stalno pogovarjal z Bobbyjem, ki je bil vedno pripravljen prisluhniti njegovim zamislim.« Stojčkov je dodal, da je Pep resnično zagotovilo za strokovnost.