SODRAŽICA – Ko so v občini Sodražica, skozi katero so nekoč potekale pomembne tržne poti med hrvaškim Karlovcem in tržaškim zaledjem – tod blizu je bil doma orjak Martin Krpan –, razmišljali, kako poživiti poletje, so sklenili, da se bodo ozrli v preteklost. Leta 2005 so znova obudili tržni dan, štiri leta pozneje pa so imeli konec tedna že za kar tri dni praznikov. Združili so jih v prireditev Psoglavski dnevi. To ime je bilo izbrano po zapisih v neki bajki.
Petek je vedno namenjen glasbi za vse generacije, sobota je športno in kulturno obarvana, nedelja pa tržno, z oziranjem v daljno preteklost.
Že v 18. stoletju
»Sodražica je imela dobro obiskane in zelo znane sejemske in tržne dneve že v 18. stoletju. Kako je dobila te pravice, ni znano, ker so po nekaterih virih dokazila zgorela v požarih, seveda, če so sploh imeli kaj črno na belem,« je povedal Jože Chipo Levstek, neutrudni predsednik tamkajšnjega turističnega društva. Mimogrede je omenil, da je za nedeljsko snidenje skrbelo 150 članov, koliko ur in odrekanja so združili v pripravo na največjo občinsko prireditev, pa ni niti omenil. Domačini so se teh pravic, pisanih ali ne, trdno držali in se sklicevali na podedovano pravo, kar pa so jim Ribničani večkrat oporekali. Ohranjeno je le pismo cesarice Marije Terezije z dne 2. 2. 1752, s katerim je dovolila oziroma znova potrdila Sodražici tržni dan. Za to pravico je prosil takratni ribniški graščak Gvidon Cobenzl. Prošnjo je utemeljeval s tem, da ljudje zelo radi obiskujejo Sodražico zaradi lesenih izdelkov. Obisk tujih obiskovalcev in trgovina pa bi se še povečala, če bi se dovolili tržni dnevi. Posebno bi se ob takih dnevih prodajala sol, ki je za življenje ljudi zelo pomembna. Cesarica je imela posluh za težave mojstrov obrti, saj jih ni tako kot današnja država molzla z davki.
»Še kako prav smo imeli, ko smo pred leti sklenili, da se lotimo Tržnega dne moderne dobe. V naše kraje se v teh dneh trumoma ljudje zbirajo od vsepovsod. Tako je tudi danes, čeprav nas je okoli poldneva pošteno namočilo, živahnost pa je med sejmarje vnesla tudi maskota Psoglavec, ki bo skrbela za promocijo naših krajev tudi zunaj občine, je dejal župan Blaž Milavec.
Tkale so se ljubezni
Turistično etnografsko snidenje s prikazom tudi že pozabljenih obrti, ki po marsičem spominjajo na rajanje ob ribniškem sejmu suhe robe in lončarstva, je bilo priložnost tudi za predstavitev domačih skupin in društev. Kar pester nabor sodraške ustvarjalnosti, treh generacij, se je prišel pokazat na trg sodraški, ki so ga zasedli rokodelci. »Tale kotel za žganjekuho je stara naprava. Ker je prijavljen, cesarju plačam, kar je cesarjevega, žganje pa kuham po starih receptih, na drva. Pomembno je pri tem poslu biti umirjen, vztrajen in natančen. Če te oko le za hip odvleče stran, se žganje vžge, in vse gre k vragu, « je dejal eden zadnjih žganjekuharjev na Ribniškem Jože Pirnat.
Saj veste, kako je pri nas. Dokler ti tujina ne reče, da je dobro, temu pač ne verjameš
Etnolog dr. Janez Bogataj, ljubitelj slovenskih praznikov, je ob obisku sejma dejal, da imajo take prireditve večplasten značaj. »Razbijajo našo zaplankanost, ko se z visokimi zidovi ločujemo drug od drugega. Ti dnevi so ljudi bolj združevali, prenekatere ljubezni so se stkale ob tem snidenju. Take prireditve so v svetu zelo razširjene, zato si želimo, da bi lokalni organizatorji vložili truda, da se privabi tujce. Saj veste, kako je pri nas. Dokler ti tujina ne reče, da je dobro, temu pač ne verjameš.«
