Andor Lilienthal, zadnja vez med dobami

Andor Arnoldovich Lilienthal, ki je bil rojen v Moskvi leta 1911, je otroštvo in mladost preživel v Budimpešti. V 30. letih si je ustvaril šahovsko ime in trikrat zelo uspešno branil madžarske barve na olimpijskih igrah. Ker je bilo madžarsko politično ozračje vse bolj protijudovsko, se je spomnil na prvo domovino; leta 1935 je po odličnem osmem mestu na moskovskem veleturnirju ostal v Sovjetski zvezi in čez nekaj let dobil državljanstvo. Na močnem turnirju v Moskvi in Leningradu je bil tretji – točko pred Keresom. Leta 1940 mu je uspel veliki met: brez poraza je osvojil prvenstvo SZ pred Smislovom, Keresom in Botvinikom. Vse do konca 40. let je pripadal prvi svetovni deseterici, uspešno obdobje pa zaokrožil s prebojem na kandidatski turnir leta 1950. V »domači« Budimpešti pa ni šlo in bil je osmi.

Odtlej je Andor nastopal manj; v naslednjih letih je bil trener mladega Tigrana Petrosjana. Vasilij Smislov, ki je večkrat izgubil z našim junakom, ga je vzel za sekundanta v dvobojih z Botvinikom. Tudi zato je bilo Andorjevih uspehov za šahovnico vse manj. Sredi 60. let je nehal aktivno igrati, leta 1976 pa se je preselil nazaj v Budimpešto. Tam je ostal, poletja pa brez izjeme preživljal v svoji hišici ob Črnem morju.

Radoživi in zvedavi Lilienthal, ki je ostal povezan s šahom do konca, je poleg svetovnih prvakov premagoval še mnoge druge ase 20. stoletja; naštejmo Franka Marshalla, Miguela Najdorfa, Paula Keresa, Davida Bronsteina, Jefima Gellerja, Marka Tajmanova in Benta Larsena. Osebno je poznal vse svetovne prvake od Laskerja do Ananda; bil je torej živa vez med 19. in 21. stoletjem in kot legendo so ga vabili na vse velike šahovske dogodke. Umrl je leta 2010.