Novi nauki stare pravljice

Zgodba je stara toliko kot čas, pojejo junaki v filmu Lepotica in zver, ko opazujejo zbliževanje nenavadne lepotice Belle in Zveri, ki je bila nekoč privlačen princ. Pravljica, ki jo je studio Disney posnel po zelo uspešni animirani različici izpred več kot četrt stoletja, je trenutno največji hit svetovnih kinematografov.

Pravljice so zanimivi kulturni artefakti, saj predpostavljajo nenehno ponavljanje. Njihova osnovna zgodba se ponavlja skozi čas, iz roda v rod, poleg tega je ponavljanje značilno tudi za sprejemanje pravljic – otroci se nikoli ne naveličajo vnovičnega prebiranja ali poslušanja enih in istih zgodb. Studio Disney je za poslovni model že ob svojem nastanku pred skoraj sto leti izbral ustvarjanje risanih oziroma igranih filmov po motivih znanih pravljic. V vsej svoji zgodovini se tako vrača k že znanim in preverjenim zgodbam, le da te pospremi še s skladbami, ki skupaj tvorijo pravljični muzikal.

Ponovne upodobitve starih in dobro znanih pravljičnih narativov logično spodbujajo primerjave med njimi. Vsakokratna ponovitev je torej zanimiva predvsem zaradi (majhnih) razlik, ki jih proizvede. Ponovitev določeni dobi omogoči, da se po svoje odzove na dobro znani pravljični imaginarij.

Spomnimo, da Lepotica in zver govori o princu, ki si s svojo arogantnostjo in nečimrnostjo, predvsem pa nezmožnostjo ljubezni nakoplje urok čarovnice: ta ga spremeni v zver in strahotna pošast bo ostal, če mu ne bo uspelo pravočasno vzbuditi ljubezni pri ženski. Njegov grad postane zavržen kos sveta, v večni zimi in hladu, služabniki Zveri pa se po uroku spremenijo v kose pohištva in grajske opreme: od svečnika, klavirja do čajnika in skodelice, omare … (glasovi teh oživljenih, gostoljubnih, zabavnih predmetov v filmu pripadajo znanim igralcem, kot so, denimo, Emma Thompson, Ewan McGregor, Stanley Tucci). Ko na uročeni grad po spletu okoliščin pride lepo mlado dekle Belle, Zver dobi edinstveno priložnost, da si pridobi njeno ljubezen in izniči urok.

Ključna sprememba v primerjavi z uspešno istoimensko animacijo iz leta 1991 je v novem filmu ta, da se je glavna junakinja (Emma Watson) navzela feminizma. V francoski vaški skupnosti 18. stoletja izstopa po izobraženosti, načitanosti, izumiteljskem talentu (tako, denimo, s pomočjo konja in soda izumi »pralni stroj«), rokodelskih spretnostih, s katerimi pomaga svojemu očetu urarju in umetniku (Kevin Klein).

A s svojimi talenti in vrlinami v skupnosti vaščanov pitoreskne francoske vasice doživi nerazumevanje in neodobravanje. Za žensko se namreč ne spodobi, da bere, kaj šele da razmišlja. Ko Belle vaško deklico uči brati, si s tem nakoplje le težave. Si pa s svojo lepoto prisluži občudovanje in snubljenje Gastona (Luke Evans), nečimrnega in arogantnega vaškega lepotca, ki uživa vsesplošno občudovanje sovaščanov in še posebej mladih deklet. Gaston poskuša osvojiti njeno srce, a Belle mu čustev ne vrača.

Poleg tega je novodobna Belle nadvse pogumna. V ujetništvu pri Zveri (Dan Stevens) pristane, ko poskuša pomagati očetu. Ko je enkrat tam, je ni strah, ampak išče načine, kako bi pobegnila. Obenem pa, ko nekoliko bolje spozna svojega ugrabitelja, zna pogledati onkraj njegove pošastne podobe in ga presojati po njegovih dejanjih. Ko se junaka zbližata in ji Zver nakaže, da se ji je srce omečilo zanjo, ji da Belle jasno vedeti, da je ujetništvo skregano s pravo ljubeznijo. Zver lahko svojo ljubezen dokaže le tako, da jo izpusti, tako kot je lahko edino jamstvo Belline ljubezni to, da se k njej vrne prostovoljno.

Tako se tudi zgodi. Belle odhiti v vas pomagat svojemu očetu, ki je pristal v nemilosti pri Gastonu, ki ga poskuša strpati v sanatorij za duševno bolne, češ da halucinira o Zveri, začaranem gradu, Bellinem ujetništvu. Belle se vrne ravno še pravi čas, da dokaže, da je njen oče govoril resnico. Gaston njeno govorjenje izrabi za to, da vaščane nahujska proti Belle, češ da je čarovnica, ki je padla pod urok pošastne zveri. Vaščani se oborožijo in odidejo na pohod na grad, da bi napadli in pobili živalski stvor. Zver se s svojimi služabniki uspešno obrani ksenofobne horde vaščanov, se nato bojuje z Gastonom in utrpi hude poškodbe, Belle pa s svojo ljubeznijo naposled odreši nesrečni stvor in izniči urok.

Tu velja omeniti učinek, ki ga proizvede transformacija Zveri v princa. Kot so opazili mnogi analitiki, je namreč princ veliko bolj zanimiv, privlačen in intriganten kot Zver. S počlovečenjem izgubi velik del šarma, ki je izviral prav iz zmesi robustnosti, neukročenosti pa tudi plemenitosti in nežnosti. Pri odzivih na film pa je najbolj zanimivo to, da se toliko kritikov sodobne različice Lepotice in zveri zadrži pri vprašanjih, ali je feminizma v tej pravljici dovolj, ali ne gre za propagiranje tako imenovanega »stockholmskega sindroma« (ko ugrabljeni začne gojiti čustva do ugrabitelja) in ali je gejevska tematika predvsem s stranskim likom LeFouja (Josh Gad) in namigi na njegovo istospolnost dovolj jasna. V tem duhamornem preštevanju, koliko spolnih in drugih manjšin v filmu dobi primerno reprezentacijo, namreč te kritike spregledajo, da je pravljica alegorija, ki junake, zaplete v zgodbi in srečni konec uporablja za to, da bi posredovala neki nauk ali moralko zgodbe. V Lepotici in zveri so te lekcije jasne: lepota je stvar značajske strukture in ne površinskega videza; izobrazba in načitanost omogočata, da se otresemo uveljavljenih prepričanj in predsodkov; nevedna množica rada goji sovražnost do vsega, kar izstopa, je drugačno in posebno.

Pravljice torej pogosto uveljavljajo tovrstna preprosta, celo patetična moralna sporočila. A če lahko sodimo po antiimigrantskem vzdušju pri nas in po svetu, ta naravnanost pravljic še vedno igra pomembno družbeno vlogo – vzgaja namreč tako odrasle kot otroke.