Tiskane izdaje
Kaj imajo skupnega vikend, plaža ali gorski potok? Vse povezujemo z dopustom, sprostitvijo, oddihom. Kot okoljevarstvenik sem se večkrat spraševal, ali bi moral tudi čez vikend, v zasebnem življenju in na dopustu ravnati kot aktivist in se truditi, da izboljšam svojo okolico. Najprej se menil, da je odgovor pritrdilen in da je moje poslanstvo, da ves čas aktivno iščem načine, kako narediti svet okoljsko boljši. Sčasoma pa sem ugotovil, da je taka »misija« nevzdržna in človeka prej ko slej izčrpa. Ljudje potrebujemo oddih, tudi od pozitivnih stvari, ki jih počnemo zase in za druge.
Imamo več vlog, tudi dopust je ena od njih. Foto: Blaž Samec/Delo
V naših vsakodnevnih življenjih na dnevni ravni zamenjamo več vlog. Vsako od vlog izvajamo - da ne rečem, igramo - v točno določenem okviru, ki tej vlogi pritiče. Otroška govorica odraslega človeka, denimo, pomeni normalno obnašanje v odnosu z malčkom, a je hkrati popolnoma neprimerna na delovnem mestu. Podobno mora policist ali sodnica izkazati določeno kulturo obnašanja na delovnem mestu, hkrati se od iste osebe doma, v odnosu do partnerja ali otrok, pričakujejo čisto drugi načini vedenja.
Tudi vlogo okoljevarstvenice ali okoljevarstvenika oblikujejo določena nenapisana pravila. Okoljevarstveniki, podobno kot policisti ali sodniki zasedajo določen družbeni položaj. Bolj ali manj je določeno, kaj je primerno in kaj ni primerno za to vlogo. Okoljska aktivistka se, denimo, ne sme znajti v položaju, ko žaljivo govori o okolju, naravi ali ljudeh. Saj ne, da bi hotela tako ravnati. Od vlog, ki jim pripisujemo neko višjo moralno izhodišče, imamo višja pričakovanja kot od slehernika. Treba je poudariti, da pri tem ne gre za cenzuro, ampak govorimo o vrednotah, ki določajo kulturo nekega družbenega položaja. Tako kot morajo policisti in sodniki narediti vse, kar je v njihovi moči, da so videti dostojni, pošteni in nepristranski, enako mora okoljevarstvenica skrbeti, da njena ravnanja izkazujejo spoštovanje do okolja, narave in soljudi.
Vrnimo se zdaj k vprašanju, kaj nam pomeni oddih in skupaj razmislimo, kaj pomeni oddih za okoljski aktivizem.
Za akcije je čas pred in po dopustu. Foto: Reuters
Lahko gredo okoljski aktivisti na dopust? Lahko nekdo tretira svoj okoljski aktivizem kot uniformo in enako kot policist ali sodnica to pusti v pisarni in gre na dopust, na oddih? Od policista ali sodnice kot anonimnih posameznikov na plaži nihče ne pričakuje, da bosta zastopala svoj poklic. Kako pa je z okoljevarstveniki? Zdi se, da si na dopustu nihče ne želi moraliziranja o okolju in drugih »težkih« temah, ki kvarijo poletni mir. Lahko okoljevarstvenike torej pošljemo na poletni dopust in čez poletje malce pozabimo na okolje? Ker je pač čas plaže, sladoleda in kopalk?
Ljudje imamo radi ritem. Dan - noč, služba - prosti čas, profesionalna predanost - ples in sproščenost. Vikendi, prazniki, počitnice in poletni dopust so del ritma. Zdi, da tudi skrb za okolje sodi v nek ritem. Če na dopustu odmislimo skrbi in nam prihodnost planeta ni glavna skrb, to ne pomeni, da smo takrat kaj slabši ljudje.
Seveda pa je osnovna kultura neuničevanja okolja potrebna tudi na dopustu. A najbrž si lahko privoščimo nekoliko več sproščenosti do okoljskih vprašanj. Poletno lahkotnost lahko razumemo predvsem kot psihološki odmik od vsakdanjih skrbi. Ta je potreben, da se bo nabralo dovolj moči za naslednje angažirane korake po dopustu.
Da ni treba zbirati odpadkov po sezoni lahko prispeva vsak. Foto: Borut Tavčar/Delo
Ko bomo v naslednjih tednih vse kaj drugega kot okoljski aktivisti, nam zato ni treba imeti slabe vesti, raje jemljimo to obdobje kot priložnost za izstop iz rutine vsakdanjega življenja, ki naj nam omogoči novo kreativnost jeseni. Dober poletni oddih nam lahko da zagon za zanimive osebne in skupnostne podvige v obdobju, ko bo ritem spet zahteval kaj resnejšega od nas.
Kljub dovoljenju za poletni odpust pa najbrž velja, da tisti med nami, ki smo že tako dolgo okoljsko angažirani, najbrž tudi na odpustu ne bomo mogli iz svoje kože. Tako bomo še naprej brez posebnih prizadevanj ostajali slaba vest naših prijateljev in družine, ko se bo na dopustu treba odločati, kam z odpadno embalažo.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
