Živim v eni bogatejših slovenskih občin. V njenem glavnem mestu hiša pri hiši, da ne rečem vila, vozni park kot na Bavarskem, trgovski centri vsi na kupu, vsi polni, tudi milijonarji se najdejo. No, na obrobju mestnih površin pa kako (romsko) naselje brez vode in elektrike. Ampak po smrti bomo tudi v Grosuplju vsi enaki. V mrtvaškem plesu direktor hočeš nočeš poda roko čistilki, tajkunskega nateguna zgrabi za zapestje nategnjeni delavec, estradno zvezdnico stisne k sebi sestradani klošar.
Pred časom smo v Nedeljskih novicah, nedeljski izdaji Slovenskih novic, že pisali o svetoskrunskem početju lopovov na grosupeljskem mestnem pokopališču. Tatovi so na svojih poletnih pohodih uničili ali pokradli na desetine vaz, lučk in drugih predmetov z nagrobnikov. Za nekaj kil (in evrov) medenine ali bakra so oskrunili grobove številnih rodbin, in to kar sredi dneva. Ponoči je namreč pokopališče zaprto in še varovano. Vsaj tako piše na ograji.
Med ljudmi je bil velik halo, veliko jeze in žalosti, komunala je sočustvovala in po pošti pošiljala pomirjevala v obliki nasvetov in priporočil. Nato je bil nekaj časa mir, ampak vandali so očitno le čakali, da svojci popravijo in znova ozaljšajo grobove za dan mrtvih. Potem so spet udarili. Spet sredi dneva, a tokrat jih je nekdo videl na delu in poklical policijo. Modri angeli so se odzvali takoj, celo preveč zavzeti so bili, gre glas ljudstva, saj naj bi pol mesta prevozili s prižganimi sirenami. In tako že od daleč opozorili tatove in uničevalce grobov, da so se lahko pravočasno pobrali. Hm.
Na policijsko postajo zdaj spet dežujejo prijave. Seveda v glavnem le zaradi lepšega, no, gršega, brez pravega upanja na vrnitev ukradenega. Ljudje ne vedo več, kaj bi. Ali naj nabavimo kitajske vaze iz plastike, napišemo peticijo ali sami organiziramo grobarske straže, se sprašujejo.
Morda pa res niti po smrti nismo vsi enaki. Morda se bodo odgovorni zganili šele, ko bodo tatovi razsuli grob, v katerem počiva tisti, ki se napačno piše. Se pravi tisti, ki se prav piše. Saj se razumemo, ne.
