Tiskane izdaje
Borčevska kritika je po svoje presenetljiva – glede na vrednote, ki jih zagovarjajo v zvezi združenj borcev, in glede na zgodovinski izvor Pahorjevega političnega vzpona.
Predsednik države mora biti moralna avtoriteta, da bo znal strniti Slovence, za katere so vrednote domoljubnost, enakost, solidarnost, tovarištvo, pravičnost in svobodoljubnost, so zapisali. Pa da potrebujemo predsednika z jasnimi stališči do vseh ključnih vprašanj naše prihodnosti. »Slovenija potrebuje predsednika, ki si upa povedati, kaj je po njegovem mnenju prav in kaj ne.« Prav tako ni vseeno, kdo imenuje ustavne sodnike, ni vseeno, kdo izbira predsednika protikorupcijske komisije. Ker prihajajo zahtevni časi, ne bo prostora za dopadljivost in strah pred zamerami, so še zapisali v razmisleku pred včerajšnjimi volitvami. Čeprav tega niso izrecno navedli, je bilo sporočilo jasno: morda Pahor ni več najboljša izbira. Nenavadno? Turnšek pojasnjuje, da niso politična organizacija in da je med njihovim članstvom veliko članov SLS, Desusa, SD in tudi Levice, strank, ki so podpirale različne kandidate, zato se zveza pač ni mogla eksplicitno opredeliti. Toda večina članstva nedvomno meni, da je predsednik republike moralna in ne politična avtoriteta. Politika se dela v parlamentu in vladi, pravi sogovornik, predsednik pa mora biti nad tem in mora imeti jasna moralna in vrednotna stališča. In ni mu treba biti vsem všečen. Včasih je treba povedati tudi to, kar v družbi ni prav. »Če pa misliš, da ni tako in da je vse prav, potem pa hvala lepa – takšnega predsednika jaz ne potrebujem.«
Eno je klovnovstvo,
Sicer je Pahor, kot pravi Turnšek, v nekaterih stvareh, recimo v mednarodnih odnosih, ravnal dobro. Vseeno pa mu ne bi bilo treba delati selfijev na stopnicah ali na supih. To je klovnovska, ne predsedniška drža. Toliko bi pa že moral dati na funkcijo predsednika republike. Take stvari se preprosto ne spodobijo za predsednika.
Zamenjal je 14 služb
Stališče ene najštevilčnejših civilnodružbenih organizacij v Sloveniji nikakor ni zanemarljivo. Sogovornik namreč vodi organizacijo, ki trenutno šteje okoli 41 tisoč članov. Vsako leto, pove, se včlani med 1200 in 1300 novih, po drugi strani je od šest do sedem tisoč starejših članov, ki imajo še borčevski status, med katerimi pa je umrljivost zelo velika, zato težko navajajo točne številke. Sam je približno na polovici mandata, in ko se mu ta izteče, namerava predsedniško mesto predati komu mlajšemu.
V življenju je zamenjal 14 služb. Po izobrazbi je inženir elektrotehnike. Službeno je hodil od projekta do projekta, in vedno ko je nekaj postalo rutina, ga ni več zanimalo. Do konca osemdesetih je delal doma in v Švici, vedno nekje med računalništvom in programiranjem. V Švici se je denimo že leta 1969 ukvarjal z avtomatizacijo trgovin in tam so že davno tega postavili prvo blagajno brez blagajničarke.
V času afere JBTZ pa ga je zaneslo v politiko. Nekega večera, ko so se vračali s protestov, je padla ideja o ustanovitvi SDSS. Skupaj s Francetom Tomšičem sta zavihala rokave. Katja Boh, kasneje prva slovenska veleposlanica v Avstriji, je poklicala Jožeta Pučnika. In tako se je začelo ... S Pučnikom, pravi, sta bila velika prijatelja. Toda po vzponu Janeza Janše se v tej stranki ni več videl. Pučnik ga je sicer prepričeval, naj ostane, a razlike so bile vendarle prevelike.
In kako je potem prišel v SLS? »Pravzaprav mi je Pučnik rekel: prav, potem pa pojdi v SLS in njim pomagaj.« Po velikem uspehu SLS na volitvah leta 1996, ko je stranka pod vodstvom Marjana Podobnika dobila skoraj petino glasov in vstopila v vlado Janeza Drnovška, je postal minister za obrambo. »Podobnik je bil karizmatična osebnost, pripravljen se je bil pogovarjati tudi z drugo stranjo. To bi lahko še vedno bil, če ne bi bilo vmes toliko sporov in zamer.« Sicer pa je politika zanj za vedno končana zgodba, pri tem ne pušča niti malo priprtih vrat: »Nikoli več v politiko!«
Srečen je s svojo Marijo
Obdobja, ko je bil veleposlanik na Kitajskem, se spominja kot enega najbolj zanimivih obdobij svojega življenja. Spoznaval je drugo in drugačno kulturo ter ljudi, ki »resnično živijo in mislijo zelo drugače od nas«. Kdor ni vsaj nekaj časa živel na Kitajskem, težko razume Kitajce, pravi sogovornik, ki brez zadrege govori tudi o svoji zasebni življenjski poti – nič manj pestri, kot je bila karierna. Zadnjih deset let je srečno poročen. Že šestič. Z ženo Marijo, ki je bila nekoč sekretarka v državnem svetu (tam je imela kot velika ljubiteljica čebel na oknu pisarne celo čebelji panj), živita v Sevnici in letos se bosta ob deseti obletnici na tamkajšnjem gradu ponovno simbolično poročila. Z njo sem zares srečen, pravi in kot zanimivost pove, da sta se spoznala prek spletnega portala ona-on, čeprav sta se že prej večkrat videla v prostorih parlamenta. Toda iskrica je preskočila šele po štirimesečnem dopisovanju v virtualnem svetu. V prostem času se oba ukvarjata z nevrolingvističnim programiranjem in s šolo za gluhe, sam inštruira tudi matematiko. Vse to počne brezplačno. Sicer pa oba z ženo učita na visoki kmetijski šoli Grm v Novem mestu, on poučuje o biološki zaščiti rastlin.
Ker je zanj dolgo veljalo, da je velik ljubitelj žensk, ga povprašamo, ali to še vedno drži. Nasmeji se in odkritosrčno pove: ah, veste, v mojem privatnem življenju je bilo tako kot v službenem – hodil sem od projekta do projekta ... A zdaj nič več. S tem je opravil. Pravi, da ima doma vse, kar potrebuje in ga osrečuje.
