Četrtek, 21. 9. 2017, 4.00
6 let, 7 mesecev
Intervju: Veselin Vujović, selektor rokometne reprezentance in trener Kopra
Veselin Vujović ima težave: preveč (dobrih) igralcev
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0
1
Košarkarsko-rokometni intervju z nekdanjim košarkarjem in kasneje še bistveno uspešnejšim rokometašem, zdaj pa slovenskim selektorjem in trenerjem Kopra 2013 Veselinom Vujovićem.
Morda niste vedeli, a Veselin Vujović je bil nekoč tudi košarkar. Igral je za Lovćen, nekaj časa je šport z oranžno žogo v njegovi karieri celo hodil ob boku z rokometom. Zato je vsekakor več kot kredibilen sogovornik v dneh, ko se kopičijo analize evropskega prvenstva.Ni ovinkaril, na njem je navijal za Srbijo, a je bil navdušen tudi nad slovensko zmago, še posebej nad prepričljivostjo Gorana Dragića: "Že dolgo nikogar nisem videl igrati finala na tak način."
Vujović je prepričan, da mora košarkarska reprezentanca postati najboljša ekipa leta 2017 in da bo njen rezultat dal dodatna krila tako njegovi ekipi kot navijačem za januarsko evropsko prvenstvo na Hrvaškem.
Predvsem zaradi tega se je poleti, potem ko ni mogel v katerega od evropskih velikanov, odločil sprejeti ponudbo Kopra: "Da sem tu v Sloveniji in mirno spremljam znane in nove igralce, je prednost tako zame kot za zvezo."
Katere so ključne točke zlate kolajne slovenskih košarkarjev na evropskem prvenstvu?
Veliko zaupanje in kredit, ki sta ga imela Dragić in Dončić. Vsi preostali so bili pomožni igralci, a vloge, ki so jih imeli Vidmar, Prepelič, Randolpf in preostali, so neizmerno pomagale k temu sijajnemu rezultatu. Igor Kokoškov je reprezentanci dvigoval formo, trener za telesno pripravo Miljan Grbović je ekipo sijajno pripravil, zdržala je do konca in dokazala, da je najboljša ekipa v Evropi. No, morda ne najboljša, ampak v najboljši formi, o čemer priča devet zmag na evropskem prvenstvu. Kemija v ekipi je bila neverjetna.
Pomembno je, da so imeli vsi igralci svoje vloge. Ste opazili, da če je že kdo protestiral pri sodnikih, je bil to le Dragić? Nihče drug ni izgubljal energije s tem. Vsi so ves čas vedeli, kaj delajo. Za velikega aduta se je izkazala naturalizacija na položaju, kjer Slovenija pač ni bila močnejša. Randolph se je v ekipo vključil sijajno.
Veselin Vujović pozna Igorja Kokoškova prek svojega nekdanjega sodelavca Miljana Grbovića, ki zdaj skrbi za telesno pripravo v košarkarski reprezentanci.
Črnogorec ste, a že desetletja živite v Šabcu. Zadnji dve leti vodite slovensko reprezentanco, po novem tudi koprski klub. Kje so bila torej vaša čustva?
Navijal sem za Srbijo, v odstotkih recimo 51 proti 49. A bil sem navdušen nad slovensko zmago, ker vem, koliko ta pomeni ljudem v Sloveniji, še posebej nad prepričljivostjo Gorana Dragića. Že dolgo nikogar nisem videl igrati finala na tak način. Morda bi morala biti Srbija prva, saj je igrala brez sedmih neverjetnih igralcev. Če bi bili ti v ekipi, mislim, da ne bi bilo dvoma o evropskem prvaku. A po drugi strani ima Slovenija le dva milijona prebivalcev, ozko bazo vrhunskih igralcev ... Tudi ona si je zaslužila. Mislim, da sta Slovenija in na primer Latvija izvrstni ekipi. Kako mečeta za tri točke ... Gre za detajl samozavesti in gotovosti. Tega ni lahko doseči. Srbija je že osvajala medalje in jih bo še, za Slovenijo pa je bila to prva.
Vujović je eden od štirih selektorjev, ki so s Slovenijo osvojili kolajne na evropskih in svetovnih prvenstvih v ekipnih športih.
Kaj bi šele bilo, če bi skupaj igrale države nekdanje Jugoslavije ...
Gre za hipotezo, a zamislite si ekipo z Goranom Dragićem, Luko Dončićem, Miroslavom Raduljico, Nikolo Jokićem, Dariem Šarićem, Bojanom in Bogdanom Bogdanovićem ... To bi bila strašna ekipa.
Tone Tiselj, vi, Andrea Giani in Igor Kokoškov. Našteli smo trenerje, ki so s slovenskimi reprezentancami osvajali kolajne na evropskih in svetovnih prvenstvih. Tujci vodite s 3:1.
Ne vem, zakaj. Prednost je, ker tujci nismo klubsko obarvani. Morda je to v rokometu še posebej prepoznavno. Poleg tega nismo sužnji imen in tradicije. Prepričan sem, da bi, če bi bil selektor reprezentance Slovenec, zanjo še vedno igralo precej rokometašev, ki jih zdaj ni več v ekipi. Verjetno se ne bi lotil pomlajevanja. Jaz težave, da ne bi vlagal v mladost, nisem imel, nima je Kokoškov, niti je ni imel Giani. Ne vem, koliko so spoštovali moje predhodnike, vem pa, da igralce spoštujem jaz, oni pa mene. Brez tega ni dobrega rezultata.
Da nismo krivični: tudi Slovenci so (bili) izvrstni trenerji in selektorji. Jure Zdovc, Darko Milanič, Matjaž Kek, Boris Denič, Matjaž Kopitar ...
Veste, kaj, morda bi bilo na januarskem svetovnem prvenstvu objektivno, da bi bili mi četrti. To, da na tako pomembni tekmi v 20 minutah ujameš osem zadetkov zaostanka in tekmeca prehitiš, se zgodi enkrat na 20 let. Če bi mi nekdo pred SP ponudil četrto mesto, bi dejal, da se strinjam, saj smo spremenili ekipo. Ko pa je prišla priložnost za medaljo, je nismo mogli izpustiti iz rok.
Branili jo bomo na vso moč, tudi s krvjo. Ali bi moral biti razočaran, ker bo morda v Sloveniji Igor Kokoškov bolj priljubljen od mene? Ali da bodo košarkarji ekipa leta? Košarkarji morajo biti ekipa leta! Prepričan pa sem, da je ta rezultat pri Slovencih prebudil patriotski, čustveni naboj, da bodo januarja na evropsko prvenstvo v rokometu na Hrvaško prišli vsi, ki so to nameravali, in tudi tisti, ki niso. Pričakovali bodo dober dosežek.
Vujović o selektorjih #video:
Dražen Petrović in Luka Dončić. Ju je zaradi nekajdesetletne razdalje sploh mogoče primerjati?
Vselej govorim, da je moj najljubši avto mercedes. A model izpred 20 let in današnji se ne moreta primerjati. Nekoč sem mislil, da je bil Dražen igralec, kakršen se rodi na sto let. Kasneje, ko sem videl Dončića, sem to zmanjšal na 20 let. Dončić je pokazal, kakšen igralec je. Mislim, da bo prvi izbor nabora in da se bo zanj borila vsa NBA. Dati moramo priznanje Pablu Lassu, trenerju Reala, ki je verjel vanj in mu pri 17 letih omogočil igranje v evroligi kot enemu od nosilcev. To mu je gotovo pomagalo pri odličnih igrah za Slovenijo.
"Luka Dončić bo prvi izbor nabora NBA."
Igor Kokoškov je tip mirnega trenerja, drugačen je kot vi. Kako dobro ga poznate?
Drži, drugačen je. Poznam ga prek Miljana Grbovića, trenerja za telesno pripravo, ki je pred leti z mano delal v mladinski reprezentanci Srbije in Črne gore, kasneje tudi drugje. Njegov prispevek je bil zelo pomemben.
Kokoškov ima veliko izkušenj iz NBA, kjer se tekme visoke ravni igrajo na vsaka dva dneva. Na šport v ZDA gledajo drugače. Od tam je prenesel sodelovanje strokovnega štaba, podrobno analizo tekmecev, način komunikacije. Z dolžnim spoštovanjem: mislim, da tudi ni imel veliko razlogov za živčnost, saj je reprezentanca delovala kot dober stroj.
Načeloma je skeptičen do naturalizacije.
V nekdanji Jugoslaviji so bili Slovenci pogosto označeni za smučarje, ki niso potrebovali na primer stadionov. Kako je potekala pot od smučarjev do osvajalcev kolajn v ekipnih športih?
Od vseh republik nekdanje Jugoslavije je Slovenija najbolj alpska. Imeli ste številne sijajne zimske športnike, zato smo menili, da v ekipnih športih nimate ambicij. Če se želite sprostiti, si na rame oprtate nahrbtnik in greste v planine, ne pa po žogo. To se je spremenilo, kar so pokazali tudi nogometaši. Uvrstitev Maribora v ligo prvakov je fenomenalna. Rokometaši, odbojkarji in košarkarji so osvojili medalje.
Pri ekipnih športih patriotski naboj bolj pride do izraza. V reprezentancah so igralci iz različnih krajev. Veste, koliko ljudi je v dvorani Bonifika po naši tekmi z Mariborom gledalo finale med Slovenijo in Srbijo? Prepričan sem, da je bilo podobno tudi drugje. Zaradi tega se ljudje bolje počutijo, pozabijo na težave, neplačane račune. To šport dela velik.
Tujci v reprezentanci. Rokomet je doživel kar nekaj očitkov glede ohlapnosti pravil v zvezi z naturalizacijo. Najbolj tipičen primer je bila reprezentanca Katarja. V košarki pa obstajajo reprezentance, ki v ekipo vsako poletje pripeljejo novega Američana. Vaš pogled?
V rokometu morajo preteči tri leta, da lahko igraš za drugo reprezentanco, če imaš seveda potni list države. Obstajajo še neke druge obremenitve. V košarki pa se ponavadi menjajo Američani. Osebno nisem privrženec tega. Če bi se država strinjala in bi lahko vzeli tujca, bi morda lahko dosegli sijajen rezultat. A kaj bi potem z mladimi, ki so se uveljavili zdaj? Moral bi se jim odreči.
Če bi lahko vzeli naturaliziranega igralca, koga bi poklicali?
Če bi vam povedal to, bi vedeli, s katerim položajem nisem zadovoljen. Tako bi nekatere igralce nekako užalil. Vsekakor bi izbral dobro.
Sloveniji je žreb v skupino evropskega prvenstva 2018 določil Nemčijo, Črno goro in Makedonijo.
Manj kot sto dni vas loči od začetka priprav na evropsko prvenstvo na Hrvaškem. Vaša trenutna opažanja glede igralcev?
Glede naše skupine sem v šali dejal, da igrajo partizani proti Nemcem. Torej Slovenija, Črna gora in Makedonija proti Nemčiji. Proti ekipam z istim podnebjem. Ne bo lahko, šlo bo za podobne šole rokometa in podobna čustva.
Kar zadeva našo reprezentanco ... Igralci me sprašujejo, kakšen je načrt priprav. Vidim, da komaj čakajo na prihod. Večina jih je na družabnih omrežjih čestitala košarkarjem. To me veseli, saj imamo pred sabo visok cilj. Preseže ga lahko le olimpijsko zlato, bil pa bi zelo zadovoljen, če bi ga izenačili.
Imel bom težave, saj je na zadnjih tekmah, ko so nekateri igralci manjkali, priložnost dobro izkoristilo kar nekaj igralcev. Kakorkoli računam, si ne morem zamisliti, da bi na priprave poklical manj kot 25 igralcev, na prvenstvu pa jih lahko igra le 16. Upam, da ne bo poškodb. Trudil se bom, da bodo igrali tisti v najboljši formi, tisti, ki si to zaslužijo z značajem in obnašanjem. Psihologija skupine je zelo zapletena. Poglejte, košarkarji so se odlično ujeli, a če na naslednjem zboru ne bo na primer dveh igralcev, to lahko poruši ravnovesje. To je področje, ki ga je treba najbolj izpopolnjevati.
Mi v ekipi imamo hierarhijo. Upam, da bo Vid Kavtičnik zdrav in pripravljen. Slišala sva se, on je naš pravi kapetan. Marko Bezjak je njegov namestnik, svoj del naloge je opravil fenomenalno. Pri nas v reprezentanci vsak ve, kaj dela. Zakaj bi na primer Blaž Blagotinšek razmišljal o sedemmetrovkah? To ni njegovo delo.
Vujović se veseli vrnitve Vida Kavtičnika.
Imeli bomo dve prijateljski tekmi s Hrvaško. Očitno bodo Stožice 26. oktobra polne, kar je velika stvar. Rezultat? Lepo bi bilo zmagati, a to je v drugem planu. Bog, daj, da bi s Hrvati igrali finale evropskega prvenstva v Zagrebu. To bi bilo nekaj.
Se boste torej bolj naslonili na preverjene moči ali na igralce, ki so se izkazali junija?
Večkrat sem dejal, da so naš pomemben cilj olimpijske igre 2020. Tam naj bi napadli medaljo. Če tako razmišljam, bi moral dati priložnost mlajšim. A mi imamo malo starejših igralcev z izjemo Vida Kavtičnika. Vsi preostali lahko igrajo še pet, šest let. Morda bodo na nekatere položaje prišle okrepitve. Ali bodo tudi zamenjale nosilce, bomo videli.
Nekaj mesecev ste že v Kopru. Kdo od vaših mladeničev, aktualnih in nekdanjih mladinskih reprezentantov, je najbližje reprezentanci?
Nekaj jih bo na najširšem seznamu, ki bo sestavljen iz 45 ali 50 igralcev. Na primer izkušeni vratar Jure Vran, srednji zunanji Žiga Smolnik, zunanji igralec Aleks Vlah, levo krilo Tilen Sokolič. Težko pa bodo prišli med 28-erico.
Koprčani so ostali v relativno nespremenjeni zasedbi.
Iz Kopra so odšli trije igralci, prišla pa sta dva. Eden od njiju je Janez Guček, ki je prispel z Dola, gre pa za širši javnosti manj znanega rokometaša.
Janez ima predispozicije za modernega rokometaša. Dve metra, levi zunanji, skočnost. Ko sem prišel v reprezentanco, sem iskal take profile igralcev. Vedel sem, da morajo obstajati, le delati je treba z njimi. Pojavili so se Gregor Potočnik, Nik Henigman, zdaj Janez Guček. Treba jih je pripeljati do tega, da bodo pridobivali tehniko in znanje. To je dolg proces, nimam čarobne paličice, da bi stvari spreminjal v mesecu in pol.
Povedati moram, da je koprska ekipa po zaslugi nekdanjega trenerja Zorana Jovičića dobra in tehnično ustvarjalna. Opravil je fenomenalno delo.
Ste se pogovarjali še s kom? Mislili smo, da boste kljub finančnim omejitvam pripeljali koga na svoje "ime" in zaradi možnosti napredka ter zaslužka v prihodnosti.
Predsednik Kopra 2013 Aljoša Bertok je neverjeten človek, ki do centa natančno ve, kaj, kdaj in kako. Nikoli ne bo obljubil nečesa, za kar ve, da ne bo mogel izpolniti. Proračuna za okrepitve nimamo. Ne vem, koliko prijateljev in staršev iz Bosne, Črne gora, Srbije me je klicalo, da bi njihovi sinovi prišli sem in trenirali, napredovali. To bi bil vložek v prihodnost, a ni bilo mogoče.
Vujović je največja koprska okrepitev.
Zvenečih okrepitev, čeprav smo se pogovarjali s tremi igralci, tudi nismo mogli pripeljati, zato smo zadržali kader, ki smo ga imeli. Koper ima na primer dva desna zunanja, ki bi lahko čez nekaj let resno konkurirala za reprezentanco.
Ko bi čez čas le imeli tako podporo, županovo sicer že imamo, da bi lahko čez nekaj let konkurirali za naslov prvaka in še kaj. Koper deluje kot družina.
Ko sem imel neke težave v stanovanju, so se takoj javili navijači, mojstri, ki so bili za tisto usposobljeni. Ljudje v klubu in okrog njega večinoma delujejo prostovoljno.
Edini pravi profesionalec sem jaz. Ne v Kopru ne v Sloveniji se ne počutim kot tujec. Vse od mejnega prehoda, kjer lahko mirno obidem kolono, do tekem, ko mi skandirajo Vujo, mojster, čeprav igramo slabo. V Dobovi so mi skandirali, da me ne dajo nikomur. V Trebnjem mi je župan dal darilo. Res pa je, da se na koprski klopi trudim obnašati ne kot trener Kopra, ampak kot selektor: ne pritiskam na sodnike, nasprotne trenerje in igralce. To raven moram zadržati. Tudi drugi do mene, oboji si to zaslužimo.
Kako blizu ste bili Kielu, Veszpremu, Motorju iz Zaporožja, službi v Romuniji?
Z Veszpremom sem bil praktično vse dogovorjen. Dali smo si roko, nato sem odšel na reprezentančne priprave, potem pa so me poklical in rekli, da se je v klubu nekaj spremenilo in da bi morali počakati na konec svetovnega prvenstva. V stiku sem bil s Kielom, čakali so Alfreda Gislassona, ki se je nazadnje odločil, da ostane.
Pogovarjal sem se s Flenburgom, ki se je odločil, da ponudi priložnost trenerju, ki izhaja iz Vranješeve šole. Zanimanje je bilo iz romunskih CSM-ja, Constante, ukrajinskega Motorja, švicarskega Kadettna ... A ko nisem pristal v enem od najboljših klubov, drugam nisem želel. Na priprave bi moral potovati daleč. Tako se je ponudba Kopra izkazala za najboljšo, čeprav je finančno daleč pod omenjenimi. V Kopru se počutim res odlično, kot doma. Ko je tako, denar ni pomemben.
Rad bi ostal dolgo. Tako v Kopru kot reprezentanci.
So se pogoji v reprezentančni pogodbi, ko ste sprejeli klub, znižali?
Imam nižje, saj imam v pogodbi takšno klavzulo. A ko se je pojavil Koper, je predsednik zveze Franjo Bobinac dejal, da je tudi njihov interes, da sem tu trener, zato ta klavzula ni bila popolnoma aktivirana, ampak polovično. Zelo korektna poteza zveze in predsednika, tako smo dosegli dogovor.
Po drugi strani lahko kadarkoli odidete iz Kopra?
Drži, ampak klubu bi pripadla določena odškodnina. Obstaja pa tudi klavzula, po kateri lahko odidem, če ne bi mogel ali želel delati v Kopru. Težko je zdržati dvojno vlogo. Upam, da bo moja koprska zgodba uspešna, dolga in da bo od nje imela korist tudi reprezentanca.
1