"Boško Šrot, kasneje pa tudi Nina Plavšak in Matjaž Rutar, so nam zagotavljali, da bodo posojila družb iz skupine Laško lastnikom vrnjena, da gre za kratkoročna posojila za zagotavljanje tekočega poslovanja Infond Holdinga in Centra naložb do prodaje Mercatorja in da zato zavarovanja niso potrebna," je na današnjem pričanju na sojenju Bošku Šrotu in soobtoženim zaradi domnevnega oškodovanja Pivovarne Laško povedala Mojca Međedović, ki je med drugim vodila finančne koordinacije, na katerih so se usklajevali posojilni tokovi v skupini.
Kot je pojasnila, so jo za vodjo koordinacij postavili tik po prihodu v Delo, kjer je bila postavljena za izvršno direktorico. Šlo je za zapleteno posojilno hobotnico, saj so imele družbe v skupini več kot 100 posojilnih pogodb z zunanjimi financerji, hkrati pa še 40 internih pogodb.
Anteričeva iz NLB menda z Rosenfeldovo peljala prevzem Laškega
Kot ključne akterje poleg Šrota je Međedovićeva omenjala predvsem Vesno Rosenfeld, Andrijano Starina Kosem, tudi Matjaža Rutarja. Starina Kosmova je bila po njenih besedah Šrotova desna roka. A Mededovićevi naj bi Šrot nekoč na kosilu, kjer je bila prisotna tudi Andrijana Starina Kosem, dejal, da je lahko Rosenfeldovi hvaležen za vse, kar v življenju ima. "Zdelo se mi je, da je Starina Kosmova gledala precej postrani," je ocenila Međedovićeva.
Povedala je tudi, da se je nekoč sestala s Sandro Anterič iz NLB (nekoč je delovala v celjski podružnici, v banki je po naših informacijah zaposlena še danes), ki ji je povedala, da sta z Rosenfeldovo peljali celoten prevzem Laškega in, "da sta to delali cele noči".
'Infond Holding bi moral biti konec 2008 insolventen'
Međedovićeva danes sicer dela kot forenzični revizor, kot pravi pa se ob pogledu nazaj počuti prevarano. Zakaj? "Infond Holding in Center naložbe, katerima smo posojali sredstva, sta takrat v bilancah imela sredstva, niso pa bila ovrednotena tveganja, katerim sta bili podjetji izpostavljeni. Če bi z današnjim vedenjem bila v takih razmerah, bi se znala drugače odzvati."
V nadaljevanju je pojasnila, kje so Šrot&Co. po njenem mnenju zavajali: "Šlo je za podjetji oblike Special purpose vehicle (SPV), ki nimajo denarnih tokov iz poslovanja, temveč iz financiranja. Konec leta 2008 sta obe podjetji prikazovali presežek sredstev nad obveznostmi. Problem je, da nam niso bila poznana tveganja povezana s sredstvi. Delnice Mercatorja niso bile prodajljive, za delnice Laškega pa je Rutar - sicer s soglasjem nadzornikov - spremenil računovodsko politiko in jih namesto po borzni vrednotil po nabavni ceni. Delnica se je kmalu izkazala za daleč od tiste, ki je bil navedena v bilancah, slabitve pa niso bile narejene."
Međedovićeva meni, da bi ob teh znanih dejstvih Infond Hoding moral biti insolventen konec leta 2008, vseh posojil, ki do danes niso vrnjena in jih družbe terjajo v odškodninskih tožbah, pa nato sploh ne bi bilo. "Kako je prepričal revizorje, da so izdali mnenje brez pridržka, ne vem."
'Rutar Kavšku: Ali misliš, da bi denar nezakonito porabljal?'
Na vprašanje, zakaj so odvisne družbe kljub temu da posojila niso bila vrnjena, obvladujočim družbam dajale nova posojila brez zavarovanj, je Međedovićeva dejala, da je sama vedela le za dobrih 12 milijonov evrov posojil od skupne mase 109,5 milijona evrov, natančneje le za tista, ki so bila dogovorjena v okviru finančnih koordinacij.
"Razlagali so, da je to za tekoče poslovanje. To so bili stroški obresti, plač, najemnine. Podjetji sta samo za obresti mesečno plačevali okrog dva milijona evrov, za vse ostalo še približno milijon evrov," je pojasnila in končala, da niso vedeli, ali je denar res bil za to porabljen.
Dodala je, da je tedanji finančnik Fructala, danes član uprave Mercatorja Drago Kavšek nekoč predlagal, da bi v tipske pogodbe vključili določilo, da se mora denar porabljati za zakonite namene. "Matjaž Rutar ga je vprašal nekaj v smislu, če je trapast in če meni, da bi denar nezakonito porabljal".