Salsa, pitorro in trdoživost Portoričanov

New York – »Ne verjamem, da bo en sam Latinoameričan, ne samo Portoričan, glasoval za to oblast. ­Odločeno je, vlado moramo zamenjati­, na vrhu potrebujemo sočutne ljudi,« je William Valentin povzel skupinsko mnenje ljudi, ki so se v južnem Bronxu zbrali­ na dobrodelni akciji za otroke Portorika. Brazgotine orkana Marija so še vedno globoke, še globlje so rane, ki jim jih je vsekal odnos Washingtona.

Prva obletnica pustošenja orkana Marija mineva v znamenju protestov proti predsedniku, ki je dva tedna po katastrofi prišel na otok, ljudem metal papirnate brisače in se hvalil, kako dobro se je odzvala vladna agencija za krizne razmere. Toda obnova je potekala počasi in bila neučinkovita, agencija Fema ni zmogla nekaj dni po orkanih Irma in Harvey odpravljati posledic tretjega. Njeno skladišče s pomočjo za izredne razmere so nekaj dni pred udarom orkana Marija izpraznili, ko so poslali pomoč na Deviške otoke, ki jih je opustošil orkan Irma. Poleg tega je bil bankrotiran Portoriko že leta v finančnih težavah, otoška infrastruktura je bila razmajana in dotrajana že brez divjanja narave. Orkan Marija ga je zadel kot orkan četrte stopnje in za mesece zavil v črnino.

Ta je bila dobesedna, zadnji prebivalci so spet dobili elektriko šele pred tedni, pri čemer so strokovnjaki opozorili, da je bilo slabotno omrežje le pokrpano in da bo verjetno ob novi ujmi znova razpadlo. Črnina je tudi simbolična, saj je konec avgusta objavljeno poročilo razkrilo, da je zaradi posledic tretjega najhujšega orkana v zgodovini ZDA umrlo 2975 ljudi. Direktor enega izmed pogrebnih zavodov na otoku Robert Molina je med prvimi vedel, kako obsežna je tragedija, ko so se v njihovih prostorih začela kopičiti trupla. Dejal je, da naj bi urad mrliškega oglednika še vedno imel na desetine trupel, shranjenih kar na dvorišču v hladilniških kontejnerjih.


 

Izogibanje krivdi

»Številka predstavlja razsežnost izgube, bolečine in trpljenja, predvsem pa postavlja vprašanje, kdo je odgovoren za to,« je poudarila Frances Negrón-Muntaner, profesorica iz Središča za etničnost in rase na univerzi Columbia. Krivde zagotovo noče prevzeti Donald Trump, ki je s trditvami o namerno napihnjenih podatkih, s katerimi naj bi demokrati načrtno poskušali škodovati njegovi vladi, povzročil manjši politični vihar. Portoričani so ponosni na to, da so Američani, zato jih takšen odnos še bolj prizadene. Toda na otoku ne govorijo veliko o predsedniku. Drugače je z Nuyoricani, portoriškimi potomci v New Yorku, kjer živi največja otoška diaspora v ZDA.

»Besna sem na Trumpa, morali bi ga odstaviti, je popolna rit. Toda ne bo nam pokvaril današnjega večera,« Millie Hernandez kljub damski pojavi ni izbirala besed. Z nekaj deset Newyorčani je prišla v destilarno Port Morris na dobrodelni koncert, kjer so ob salsi in kozarčkih žganice pitorro zbirali inštrumente za portoriške otroke. William Valentin, solastnik destilarne in organizator prireditve, je dejal, da je to tretji korak, po reševanju življenj in obnovi premoženja (škoda je bila ocenjena na okoli 90 milijard dolarjev) »se zdaj poskušamo vrniti k običajnemu življenju in ni boljšega načina kot skozi umetnost«.

V prostoru, ki ga je namenoma opremil in uredil za prireditev, so bili stari in mladi obrazi široko nasmejani, a so se nemudoma zresnili, ko je beseda nanesla na razmere na otoku ali Belo hišo. »Še vedno trpijo, zelo trpijo. Vlada trdi, da je pomagala, a še zdaleč ne tako, kot je na Floridi ali v Teksasu,« je dejal Raymond Aguilla, poslovnež, ki v ZDA uvaža portoriške pridelke in izdelke. V zadnjih mesecih je poslal na otok več tovornjakov pomoči, ki so jo razdelili s pomočjo lokalnih cerkva. »Z nesrečo se vedno spopadamo dobre volje, saj smo dobrosrčni ljudje,« je Aguilla ubral pozitivne tone, medtem ko so se ljudje okoli njega pozibavali v ritmih salse.


 

Trdoživost ni dovolj

»Portoričani smo borci, prihajamo z dna, a se vzpenjamo, nič nas ne more ustaviti,« je bil poln optimizma tudi Paul Nicolson, podobno je Joe Cruz poudaril, da si bo Portoriko opomogel, čeprav jim vlada ne stoji toliko ob strani, kolikor je drugim. »Moja družina na otoku je ostala brez doma, a so ga sami obnovili, kar kaže na to, kako so trdoživi. To me navdaja s ponosom, da sem Portoričan,« je dejal. Oba sta Nuyoricana iz vzhodnega Harlema, kjer je pognala korenine številna latino skupnost, še več jih živi v Bronxu, na drugi strani reke Harlem.

Irene Colon je bila »rojena in vzgojena« na otoku, dokler ni odšla v New Jersey s trebuhom za kruhom. Njena družina je ostala v Portoriku, zdaj tako kot številni drugi izseljenci pomaga s pošiljanjem denarja. »Vlada ni naredila dovolj, kot da nismo Američani, to res ni pošteno,« se je pritožila nad odnosom oblasti. »Ljudje potrebujejo boljše življenje. Že prej ni bilo lahko, po orkanu Marija je še težje. Portoriko je čudovit otok, navzven se zdi spet vse normalno, toda še zdaleč ni več tako, kot je bilo.«