Srečna zgodba, ki ji še ni videti konca

Olimpija komaj čaka, da bo priletel Andrés Vombergar, 22-letni argentinski Slovenec z zelo solidno strelsko sezono v drugi argentinski ligi. Toda medtem ko so Mandarić in njegovi izvrševalci nalog iskali »našega« fanta, da bi vse bolj zeleno-belo tujsko legijo tudi malo poslovenili, jim je ušel še en prezrti nogometaš z dodano vrednostjo. Ime mu je Patrik, piše se Eler. Ni povsem neznan v slovenskih nogometnih krogih, vendar je zelo podcenjen. No, vsaj bil je.

Še enega od slavnih nogometnih Šempetrčanov, iz mesteca ob meji z italijansko Gorico, od koder prihajajo Valter Birsa, Tim Matavž, Miha Zajc, Etien Velikonja ... ali pa goriška trenerska legenda Pavel Pinni, je že pred časom ujel eden od mojih kolegov iz športnega dnevnika, toda prav veliko sreče pri tem, da bi ga »plasiral« v kategorijo legionarjev, o katerem bi »stroka« govorila na glas, ni imel. Priznam, tudi jaz sem bil precej skeptičen in neodziven, dokler me ni o njem in njegovi nenavadni nogometni poti podrobneje seznanil nekdanji pomočnik Braneta Oblaka Jože Prelogar. Logi je eden od tistih, ki ima oči za igralce, in je tudi Elerja pred štirimi leti iz »fabrike« in dobesedno za »minimalca« potegnil iz mirenske Adrie k celovški Austrii.

Naj skrajšam; Eler je po naslovu strelskega kralja druge avstrijske lige v dresu Innsbrucka v minuli sezoni pred dnevi prestopil v Francijo, k drugoligašu, v minuli sezoni pa še prvoligašu Nancyju. Za 24 golov (z glavo, levo in desno nogo, iz prostih strelov) in nekaj vrhunskih asistenc so Francozi plačali dobrih 600.000 evrov odškodnine. Še 250.000 evrov so zanj plačali Tirolci, ko so ga pripeljali iz Celovca. Na Elerju so Avstrijci obrnili skoraj milijon evrov, Slovenci oziroma naši klubi le toliko, kot jim pripada po tarifi, nekaj tisočakov.

Kolikšna je Elerjeva vrednost, me kaj prida ne zanima, sem se pa zdrznil nad tem, kako je mogoče, da v njem igralca z reprezentančnim potencialom niso prepoznali tudi v Novi Gorici. »Horičanom« se takšni spodrsljaji, da bi izpustili iz rok tako zanimivega igralca, tako rekoč ne dogajajo. Pri Elerju so se pošteno ušteli. In z njimi vred večina slovenske stroke, ki bi za kazen morala pogledati »hajlajts« njegovih golov in predvsem drugih nogometnih odlik, hitrosti, gibanja, sodelovanja v igri, branja igre ... Še najbližje je, tedaj ko je veliko obetal in luknjal mreže slovitih klubov, Matavžu.

Da ne pozabim, lani poleti je bil Patrik ponujen Olimpiji, a je bil menda Rodolfo Vanoli tisti, ki ga ni hotel.

»Ni bil izbrušen, a talent je bil očiten. Brusil sem ga, veliko ur samostojnih treningov sva opravila. Izpopolnil sem ga tudi v odličnega izvajalca prostih strelov,« mi je Prelogar z navdušenjem odkrival Elerjeve ure učenja in zatrdil, da ga bo priporočil selektorju Srečku Katancu, ker napadalcev njegovih veščin nima.

Tu pa sem v močnih dvomih. Srečko na dobronamerne nasvete ne da nič. Vsaj če jih dajejo slovenski kolegi. Če ne drugega, bi ga veljalo spomniti na pot Milivoja Novakovića. V avstrijskih vaških klubih je zabijal, da bi ga v 27. letu starosti Brane Oblak prvič poklical v reprezentanco. »Izkoristil« ga je Matjaž Kek.

Eler je star 26 let, je suhljat, visok (185 centimetrov). Kdo ve, morda bi z njim Katanec naredil uslugo svojemu nasledniku. Ali pa sebi.