Tiskane izdaje
Komično dramo Glow sta Liz Flahive in Carly Mensch napisali po resničnih dogodkih. Glow je bila sredi osemdesetih TV-oddaja, v kateri so se spopadale rokoborke. V tistem času je bil ta spektakel z borci, kot je Hulk Hogan, na vrhuncu priljubljenosti, tako da so se producenti odločili ženske angažirati pri pregovorno moški zadevi. Natančneje, v seriji koncept Glowa oglašujejo kot »pornografijo, ki jo lahko gledate z otroki«.
Prva sezona nadaljevanke se posveča zagonu oddaje. Najprej spremljamo, kako režiser Sam Sylvia (Mark Maron) na avdiciji izbira kandidatke (ki ne le niso profesionalne rokoborke, ampak večinoma niso niti športnice), sledijo vaje in treningi, izbor »likov«, ki naj bi jih uprizarjale novopečene rokoborke. Priča smo finančnim težavam, ko glavnega producenta Sebastiana Basha (Chris Lowell) mama odreže od družinskega bogastva, na koncu pa dekleta na dobrodelni zabavi uspešno zberejo zagonska sredstva za svojo oddajo.Komično o splavu
Zgodbo o pripravah na snemanje spremljamo z vidika nekaj glavnih igralk in igralcev. Ruth Wilder (Alison Brie) je obetavna igralka, ki se poteguje za igralske angažmaje v Los Angelesu, a nikakor ne dobi prave zaposlitve. Seveda vloga rokoborke ni delo, za katerega si je prizadevala, a iz obupa sprejme svoje novo poslanstvo, ga vzame resno in se preda delu.
Sem in tja ji pomaga prijateljica Debbie (Betty Gilpin), ki je nekoč kot igralka dospela do vloge v žajfnici, zdaj pa se posveča materinstvu. Rahlo izžeti režiser Sam se je uveljavil kot ustvarjalec kultnih znanstvenofantastičnih filmov (z naslovi, kot je Krvavi disko), zdaj pa je oddaja o rokoborkah edino delo, ki ga še dobi.
Poleg omenjenih junakinj in junaka je tu še kakšen ducat rokobork, ki so si med seboj kar se da različne, a se postopoma zbližajo in vzpostavijo vzdušje solidarnosti. Serija poskuša posredovati feministično sporočilo iz časov, ko ženska emancipacija (plačna ter druga enakopravnost nežnejšega spola) ni bila ravno prva skrb TV-producentov. Močno prisoten je tudi politično korektni motiv legitimnosti sleherne identitete in življenjskega sloga (ena od rokobork Sheila se, denimo, povsem identificira s svojo rokoborsko persono: žensko volkuljo). V tem ni nič zares subverzivnega. Glow se pogostokrat zadovolji z dobronamernimi humanističnimi floskulami, a se zanje oddolži tudi z zares komičnimi prizori. Eden takšnih zadeva splav – tema, ki jo ameriške TV-serije obravnavajo precej pazljivo, če že ne konservativno.
Rokoborba kot teater
Najbolj zanimivo je, kaj Glow napravi iz rokoborbe kot okvira zgodbe, ki jo poganja predvsem konflikt med glavnima junakinjama Ruth in Debbie. Dekleti se spreta, ko Debbie izve, da je imela Ruth avanturo z njenim možem. Prav ta spor besno Debbie pripelje na prizorišče ustvarjanja rokoborske serije, kjer ta blondinka očara režiserja, ki mu jo nazadnje uspe pridobiti za svoj projekt.
Eno od ključnih vprašanj desetdelne nadaljevanke je, kako bosta nekdanji prijateljici sodelovali pri skupnem projektu oziroma ali jima bo uspelo zgladiti spor. Pri tem ni nepomembno, da sodelujeta prav pri rokoborbi, kjer ne gre toliko za šport kot za obliko predstave, gledališča. Glow vsekakor deluje kot poskus, kako afirmirati tovrstno TV-produkcijo, ki v vsem – kostumih, agresivnosti, odzivih gledalcev, zreduciranimi na zgražajoče »buje« ali vzklike navdušenja – deluje kot najbolj vulgarna in infantilna oblika zabave.
Toda afirmacija rokoborbe, čeprav se zdi nekoliko naivna, obrodi sadove. Konflikt med prijateljicama dobi z bojem v ringu prizorišče, kjer se resnično lahko »odigra«, »izživi«. Lika, ki ju igrata v rokoborbi – Ruth je Zoya The Destroya, Debbie je Liberty Belle –, sta arhetipski sovražnici; prva je zlobna predstavnica sovjetske Rusije, druga pa utelešenje svobodne Amerike. Žanrski okvir prijateljicama ne omogoča, da se ponovno zbližata, ampak da skozi uprizoritev spora in potujitev skozi rokoborbo vendarle ostaneta v stiku.
Prostor za družbene travme
Hladna vojna je le ena od predstav, ki se odigrava na terenu ženske rokoborbe. Tudi druge borke zasedejo različne vloge, ki korespondirajo s politično konstelacijo Reaganovih osemdesetih let in tedanjo družbeno klimo. Rokoborba postane prizorišče, kjer se odigrava cela vrsta družbenih fantazem: poleg hladnovojne, ki je bila tedaj v popularni kulturi še kako živa, je tu, denimo, rasno vprašanje. V eni od borb, denimo, črnki premagata predstavnici rasističnega kukluksklana ... Tudi drugi stereotipi, na primer o terorističnih Arabcih, pridnih Aziatih, so v okviru rokoborbe oživljeni, a s tem, ko jih izvajajo hecno našemljena dekleta v zrežiranih in v naprej odločenih bojih, tudi preseženi. Pogled na stereotipe je v seriji ironičen, a obenem so predstavljeni kot to, kar so – poenostavljene, karikirane predstave o določenih »drugih« in njihovem družbenem položaju.
Subtilna sporočila serija lahko podaja predvsem zato, ker je narejena kot serija o seriji. Metanarativ ji omogoča, da lahko problematizira, smeši, reflektira predmet, ki ga prikazuje. Toda zdi se, da je ključna dimenzija malo prismuknjene nadaljevanke predvsem to, da afirmira pomen žanra. Žanr (v tem primeru žanr rokoborbe) omogoči, da se neki osebni konflikti izkristalizirajo, da na družbene antagonizme in prevladujočo ideologijo dobimo nov vpogled. Zanimivo se ta komedija dogaja v ne tako oddaljeni preteklosti – kot da je užitek v žanru legitimen samo, če ga prestavimo v neko drugo, dozdevno manj razsvetljeno dobo.
V času, ko v svetu TV-serij prevladuje usmerjenost v realizem, dramo ali celo tragedijo, je tudi takšna vrntev k žanru, ki prepričljivo posreduje družbene in politične poante, dobrodošla.
