Tiskane izdaje
Ljubljana – Razkrivamo, kako je državna NLB letalski družbi Linxair vede ali nevede pravzaprav pomagala pri »umiku« premoženja iz bodoče stečajne mase.
Družba Ikar letalstvo je od Linxaira odkupila letalo za deset evrov, pri čemer je prevzela tudi njegove obveznosti do banke v višini 2,5 milijona evrov. Banka se je strinjala, da v Ikar lastniško lahko vstopi nekdanji direktor, sicer pa solastnik Linxaira Nikola Musič.
Letalska družba Linxair, katere solastnik je njen nekdanji direktor Nikola Musič, je eno izmed štirih letal, ki jih je imela v lasti konec marca lani prodala družbi Ikar, ki sta jo ustanovila nekdanji pogodbeni pilot Linxaira Miha Repovž in Primož Lajevec.
Ikar je bil ustanovljen tri tedne pred nakupom letala, in sicer s 7500 evri osnovnega kapitala, vrednost Cessne Citation Excel z registrsko oznako S5-BAZ pa je dober mesec prej ocenil sodni cenilec Tomaž Svetina, in sicer na 2.584.118 evrov. Toda pogodba o prodaji letala za deset evrov, še navaja, da bo Ikar prevzel tudi Linxairove obveznosti do NLB – v višini, ki je enaka kot ocenjena vrednost letala, to je 2.584.118 evrov.
Svetino, ki sicer dela v sektorju za vozila in voznike pri agenciji za varnost v prometu, smo vprašali o tej cenitvi, a se podrobnosti ni spomnil. Povedal je, da je stik z Linxairom vzpostavil prek Musiča in zagotovil, da pri izdelavi cenitve ni bil pod nikogaršnjim vplivom.
Linxair od LHB do NLB
Terjatve Linxaira do državne banke izvirajo iz posojila, ki ga je družbi leta 2005 odobrila hčerinska družba NLB, LHB Frankfurt, šlo pa je za 10,3 milijona švicarskih frankov za financiranje nakupa letala S5-BAZ, ki ima zdaj novo oznako S5-ICR.
K tej pogodbi so bili v letih 2006, 2007 in 2009 sklenjeni aneksi, nato pa je LHB te terjatve decembra 2010 odstopila NLB, in sicer skupaj s terjatvami zaradi drugega posojila LHB Linxairu iz leta 2007 v višini 6,25 milijona švicarskih frankov. NLB je navedene terjatve odkupila za 90 odstotkov skupnega zneska, to je za 13 milijonov švicarskih frankov. Zavarovane so bile z zastavno pravico na letalu, katere imetnica je zdaj NLB.
Po naših izračunih Linxair takrat, ko je NLB odkupila terjatve, ni več redno odplačeval obveznosti do LHB. To dokazuje tudi dejstvo, da je Linxair že teden dni po navedenem odkupu banki NLB predložil vlogo za reprogramiranje zapadlih obveznosti pa tudi za odlog plačil obrokov glavnice z rokom plačila v letu 2011.
Kreditni odbor je s sklepoma januarja in februarja 2011 odobril reprogram, konec februarja 2011 pa je NLB z Linxairom sklenila dodatek k posojilni pogodbi. Po tej je imel Linxair ob sklenitvi aneksa že milijon švicarskih frankov zapadlih obveznosti do NLB, pri čemer so obresti ostale, kot razumemo pogodbo, iste oziroma še celo nekoliko nižje od tistih iz pogodbe v letu 2005. Mimogrede, tudi posojilo Linxairu iz leta 2007 je NLB v istem času reprogramirala.
NLB odpre vrata Musiču
Linxair se je po naših podatkih prav leta 2011 začel vse globlje pogrezati v nelikvidnost, v drugi polovici leta pa so se že zgodili resni izpadi izplačil zaposlenim in pogodbenim sodelavcem. Leta 2012 je družba poslovno že strmoglavila, državni organi so pogledali stran, kot kaže pa tudi NLB, ki bi kot upnica lahko zahtevala stečaj podjetja. Ko se je marca 2013 zgodila popisana prodaja letala, je ta pomenila tudi eno izmed sklepnih dejanj »črnega stečaja«, v katerem so že bili in še bodo prevarani vsi navadni upniki, ne pa tudi banke, ločitvene upnice.
Musiču, ki se je po njegovih besedah z bankami začel dogovarjati že oktobra 2012, je terjatve do NLB namreč uspelo »preložiti« na novega kupca letala, to je podjetje Ikar. Banka se je, zanimivo, v dogovoru o poplačilu obveznosti z Ikarjem izrecno strinjala »z možnostjo prenosa poslovnih deležev (v Ikar, op.p.) na Nikolo Musiča«, torej na nekdanjega večinskega lastnika letala pa tudi na izvirnega posojilojemalca. Še več, prav tako se je strinjala z možnostjo, da Nikola Musič te prenese na očeta Gojka Musiča. Za ta namen so aprila lani sklenili tudi opcijske pogodbe.
Naj ponovimo: NLB se je strinjala s tem, da v družbo, na katero je bilo preneseno premoženje podjetja, ki bi moralo biti že leta 2012 v stečaju, lastniško vstopi solastnik prav tega, torej odgovorna oseba in podpisnik izvornih posojilnih pogodb.
Povrhu Musič zdaj kot pogodbeni pilot dela prav v Ikarju, predmetno letalo pa je bilo pred dvema tednoma prizemljeno na moskovskem letališču, o čemer smo pisali včeraj. Prav tako je Musič predsednik letalske zveze Slovenije, solastnika Ikarja Repovž in Lajevec pa član izvršnega odbora in generalni sekretar zveze. Repovžu se te povezave ne zdijo prav nič čudne, zatrjuje pa, da Musič ni slamnati lastnik Ikarja. Musič na naša vprašanja ni odgovoril, ampak je zagrozil s tožbo.
Po pogodbi med NLB in Ikarjem se šteje, da je zadnji kršil dogovor, če banka ugotovi, da je predložil neresnične ali netočne podatke ali »banki zamolčal dejstva«. NLB smo vsa nam znana dejstva natančno predstavili in vprašali, ali je bila z njimi seznanjena ali bo uveljavila določbo o kršitvi dogovora in ali se zaveda, da pravzaprav sodeluje pri odtujevanju lastnine iz prihodnje stečajne mase Linxaira.
Iz banke so odgovorili, da je NLB ločitvena upnica Linxaira in da ima na letalu S5-BAZ vpisano zastavno pravico (dejansko je zastavna pravica vpisana na letalu z novo oznako, S5-ICR, op.p.). In da se je banka strinjala s prenosom lastništva letala na Ikar, saj je tako lahko »pridobilo nazaj vse potrebne licence za letenje in postalo plovno. Tako podjetje Ikar lahko izvaja poslovno dejavnost, letalo je ohranilo vrednost, banka pa prejema delno vračilo zapadlih obveznosti.«
Skratka, vse je v redu.
