Ponedeljek, 22. 10. 2018, 15.20
5 let, 5 mesecev
Obrazi ljubljanskega maratona - Daneja Grandovec
Zmaga, ki je ni pričakovala, preusmerila njeno pot
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,34
Nekdanja slovenska atletinja Daneja Grandovec je ena od treh Slovenk, ki so na ljubljanskem maratonu slavile zmago na najdaljši razdalji. To ji je uspelo na svojem prvem maratonu leta 2005, ko si je nevede tlakovala pot do olimpijskih iger 11 let pozneje, na katerih se ji ni izšlo po željah. Fotografija je z ljubljanskega maratona 2011, ko je končala na šestem mestu.
"Ljubljanski maraton iz leta 2005 imam v zelo lepem spominu. Nisem vedela, kaj sploh lahko pričakujem. Zmage vsekakor nisem. Morda je prav ta preusmerila mojo atletsko pot v smer, ki se je končala z udeležbo na olimpijskih igrah," se svojega prvega maratona v karieri in zmage spominja nekdanja atletinja Daneja Grandovec.
Ljubljanski maraton, ki bo konec tedna doživel že 23. izvedbo, je v svoji zgodovini postregel tudi s petimi slovenskimi zmagami na najdaljši razdalji v ženski konkurenci. Prva tri leta je z nasprotnicami na 42.145 metrov opravila Helena Javornik, leta 2001 je slavila Nada Rotovnik Kozjek, štiri leta pozneje še Daneja Grandovec.
Mariborčanka je zadnja Slovenka, ki je v središču Ljubljane na kraljevski razdalji stopila na vrh zmagovalnega odra. Ko danes pogleduje proti letu 2005, težko verjame, da ji je na svojem sploh prvem maratonu uspel podvig.
"Imam ga v izjemno lepem spominu. Preteči maraton je bilo od nekdaj na moji listi želja in po uspešni sezoni na atletski stezi sem si za zaključek lahko privoščila udeležbo na maratonu. Na štart sem šla povsem neobremenjeno, saj je šlo za moj prvi maraton. Nisem niti vedela, kaj lahko pričakujem. Zmage vsekakor ne. Bilo je super. Na progi sem imela ves čas občutek, da sem del nečesa večjega, da smo z drugimi tekači v istem čolnu, vsi se borimo z asfaltom in kilometri," se preizkušnje izpred 13 let spominja nekdanja atletinja.
Razplet vplival na nadaljnjo atletsko pot
Sprva smo je bili vajeni teči na atletskih stezah pa tudi gorskih tekih, nato je začela razmišljati o maratonih.
Grandovčeva, navdušena tudi nad spodbudami ob progi, meni, da je zmaga vplivala na nadaljnji potek njene kariere.
"Vzdušje in spodbude ob progi so me nesli, vsak korak je bil užitek, sprotne informacije o položaju med tekmovalkami na progi pa so višale moja pričakovanja. Prvi maraton in prva zmaga. Občutki v cilju so bili nepopisni. Najverjetneje je tak razplet dogodkov tlakoval mojo nadaljnjo atletsko pot in me pripeljal do olimpijskih iger. Takrat sem namreč še z obema nogama trdno stala na stezi atletskega stadiona," pravi o enem ključnih trenutkov, po katerem je pri 21 letih resneje začela razmišljati, da bi se z atletskih stez preselila na cesto.
Tja jo je sicer vleklo že po prvem državnem naslovu, ki ga je kot srednješolka osvojila na cestnem teku. "Kot pravijo, prvega (državnega naslova) ne pozabiš, tako tudi svojega prvega maratona ne, kaj šele osvojenega."
Okoli tretjino maratonov je odtekla v Ljubljani.
Tretjino maratonov odtekla v Ljubljani
Štajerka je do danes odtekla 15 velikih maratonov, tretjino prav v sklopu ljubljanskega maratona, na katerem se je dvakrat lotila tudi polmaratona. "Leta 2008 sem tam osvojila tudi naslov državne prvakinje na 21 kilometrov, naslednje leto naslov državne prvakinje na 42 kilometrov, a je bilo občutke ob zmagi na svojem prvem nastopu težko preseči."
Uspeh kariere v Valencii, v Riu ni šlo po željah
Deset let po zmagi na ljubljanskem maratonu je v Valencii izpolnila normo za nastop na olimpijskih igrah v Riu, ki ga je, kot pravi, zaradi poškodbe, končala po tretjem kilometru.
Največji dosežek kariere je sledil desetletje po prvem opravljenem maratonu, ko je na maratonu v Valencii z osebnim rekordom izpolnila olimpijsko normo za Rio 2016.
"Biti del svetovne elite je nepredstavljiv in neopisljiv občutek, ne znaš in ne moreš si ga predstavljati, dokler ga ne doživiš. Morda je prav zmaga na ljubljanskem maratonu leta 2005 preusmerila mojo atletsko pot v smer, ki se je končala z udeležbo na olimpijskih igrah," razmišlja Grandovčeva, ki se je v Braziliji lotila zadnjega tekmovalnega maratona, a ga ni pretekla.
Olimpijska izkušnja se je zanjo končala že pred prvim merjenjem vmesnega časa na petih kilometrih. "Tega sicer nisem razlagala, a že pred odhodom v Rio se mi je zgodila nezgoda na treningu in šele tukaj smo ugotovili, da imam natrgano mečno mišico. Delali smo intenzivne terapije in upali na najboljše," je odstop na tretjem kilometru takrat komentirala slovenska reprezentantka.
Po karieri se je posvetila študiju. Na ljubljanskem maratonu bo morda kdaj še kot rekreativna tekačica ali pa v kakšni drugi vlogi.
Po karieri se je posvetila študiju
Tekmovalno kariero je zaključila in se posvetila drugi karieri. Zaključuje študij z diplomskim delom na temo krepitve stopal, ki se jim po njenem mnenju posveča premalo pozornosti. "Z združitvijo lastnih izkušenj in teoretičnih izhodišč želim pripomoči k preventivi pred poškodbami. V tej smeri se tudi izpopolnjujem," še pravi 34-letnica, ki bi jo na ljubljanskem maratonu lahko videli v drugačni vlogi, kot smo jo do zdaj. "Če se ga ne bom udeležila kot rekreativna tekačica, bom sodelovala ali kot gledalka ali v kakšni drugi vlogi iz svoje stroke. Vsa vrata so odprta."
Preberite še:
