Ljubljana – Ljubljana Festival je sklenjen. Lahko bi povzeli, da je bil zelo uspešen, če pomislimo na slabo poletje, pa še toliko bolj. Letos so imeli na programu 48 večernih prireditev, mednarodno likovno kolonijo, ustvarjalno delavnico Barvna svetloba, okrogle mize, predstavitev knjige in še in še.
Različne prireditve festivalskega poletja si je ogledalo več kot 50.000 obiskovalcev. Ljubljana Festival je gostil nekaj najboljših glasbenikov na svetu; po podatkih iz ankete sta Riccardo Muti in Mariss Jansons drugi in tretji najboljši dirigent na svetu (prvi naj bi bil Christian Thielemann), Elīna Garanča pa je predstavljena kot četrta najboljša pevka na svetu (za Anjo Harteros kot prvo, Ano Netrebko kot drugo in Angelo Gheorghiu, ki smo jo pred leti v Ljubljani na poletnem festivalu že videli, kot tretjo). Jurij Bašmet prav tako spada med najboljše violiste na svetu ...
Manjkajoča Televizija Slovenije
Festival je gostil slavno skladateljico Sofijo Gubajdulino, dva izmed najboljših pianistov, Borisa Berezovskega in Jean-Yvesa Thibaudeta, celo vrsto odličnih komornih koncertov, praznoval osemdesetletnico Lojzeta Lebiča, svetovno baletno premiero Nevarna razmerja z Baletom SNG Maribor. Nerazumljivo skromen je bil obisk odlične zagrebške, v bistvu koprodukcijsko nemške, predstave Wagnerjevega Lohengrina, prav tako koncertov z udeležbo sodobnih slovenskih skladateljev.
Opazna je bila manjkajoča Televizija Slovenija, ki ni snemala ne otvoritvenega koncerta s kantato Carmina Burana kot tudi ne brezplačno ponujenih koncertov Riccarda Mutija in Elīne Garanča, s čimer je pokazala svoj provincializem, »razlog« pa poiskala v »nemogočih pogojih«!
Uspeh petkrat polno zasedenih Križank z muzikalom Evita je pripeljal do novega londonskega projekta prihodnje leto: Čikago. Menda se ponovno napoveduje Valerij Gergijev iz Sankt Peterburga tako s svojim orkestrom kot z ruskim baletom na najvišji ravni. Pogovarjajo se o gostovanju s slavno zgodbo o Romeu in Juliji Sergeja Prokofjeva in leta 2016 z drugim delom Wagnerja, ko naj bi prišel še Riccardo Muti s Čikaškim simfoničnim orkestrom.
Iz Salzburga direktno v Ljubljano
Kraljevi orkester Concertgebouw je prišel v Ljubljano iz Salzburga, kjer je nastopil v nedeljo dopoldne (zvečer pa še Berlinski filharmoniki s Simonom Rattlom) v veliki festivalski dvorani. Primerjava programa pokaže, da so v Ljubljani ponovili samo uvodne Brahmsove Variacije na Haydnovo temo op. 56 a, ne pa Wolfganga Rihma (slovitega sodobnega nemškega skladatelja) in Richarda Straussa (Vojakovo življenje op. 40) ob 150. obletnici skladateljevega rojstva, »novi« pa so bili Simfonija št. 1 Dmitrija Šostakoviča, Koncert za klavir in orkester v G-duru Mauricea Ravela ter njegova suita št. 2 Dafnis in Hloa.
Mehki, svilnati zvok orkestra
Orkester je svojo sijajnost pokazal predvsem z umirjeno, skoraj tiho igro, svilnatim zvokom, meditativnostjo in hkrati veliko dramatično napetostjo, ki je dosegla prvi vrhunec že pri Šostakoviču, ki je izzval burne ovacije. Jansonsovo branje Šostakoviča se precej oddaljuje od ruske odločnosti, celo kljubovalnosti, odporništva, skratka aktualnega političnega konteksta, ki je bil tako značilen za mnoge Šostakovičeve simfonije skozi vse dolgo ustvarjalno življenje (petnajst simfonij).
Jansons je bil bolj raziskovalec zvoka posameznih orkestrskih skupin in virtuoznosti posameznih inštrumentov ter njihove vkomponiranosti v celoto. Ni pa zasledoval »ideologije« v glasbi. Zdelo se je, da je v svoji interpretaciji našel vrsto novih poudarkov, ritardandov in accelerandov, proti koncu zlasti dramatičnih napetosti in dinamičnega loka, ki pa nikoli, razen čisto v končnici, ni dosegel nekega forte, kot smo jih v Cankarjevem domu velikokrat doživeli že poprej.
Jansons, tako kot pred njim Claudio Abbado, namreč dobro ve, da je lepota zvoka vedno v razponu med pp in mf, ker le s tem izpostavlja intenzivnost vsakega posameznika v orkestru (tu nad trideset žensk !) in mu daje možnost osebnega angažmaja od začetka do ko konca in hkrati tako, da se vsakdo zaveda, kako je nepogrešljiv, ker tvori mozaik celote. Od tod tudi nagrajevanje, »dviganje« posameznikov iz orkestra ob koncu izvedbe.
Ravelov koncert kot glasbeni biser
Prav tako čislan kot »eden najboljših pianistov na svetu« Jean-Yves Thibaudet še vedno navdušuje poslušalce z vznemirljivimi interpretacijami, poglobljenim izrazom, poetično muzikalnostjo in sijajno tehniko. Njegova interpretacija Ravelovega Koncerta za klavir in orkester v G-duru op. 34 je bila lahkotna, energična, polna barvitosti in izraznih nians ter fines, prstna tehnika izjemna, uporaba pedala občutena, pianist je v Adagio assai briljiral s svojo vzvišeno, zrelo pozicijo samozavestnega koncertanta, v dialogu z orkestrom pa je Jansons dosegel zvočno ravnovesje in celovito interpretacijo zlil v redko slišan glasbeni biser.
Če je bil po zvoku stočlanskega orkestra (pravzaprav je bilo glasbenikov na odru 99) najbolj monumentalen drugi Ravel, njegova Suita št. 2 Dafnis in Hloa (v treh stavkih), samo poudarjamo, kako skrbno je Jansons gradil svoj koncert, ki se je sicer začel s slabim Brahmsom.
Ta prav gotovo ni spadal v ta draguljasti okvir. Bolj izvirno bi bilo, če bi Nizozemci na začetku koncerta pokazali na kako svoje sodobno delo, saj imajo odličnih skladateljev kar nekaj! Brahms ne potrebuje afirmacije, sodobniki pa še kako!
Concertgebouw v Ljubljani že 2002
Kraljevi orkester Concertgebouw iz Amsterdama je prvič gostoval v Sloveniji že leta 2002, ko je občinstvo prevzel in očaral z mehkim zvokom godal in bleščečimi trobili in pihali. Po statistiki in oceni iz zadnjih let je orkester ne le eden najboljših na svetu, ampak je premagal celo Dunajske (tretji) in Berlinske filharmonike (drugi).
Zlasti Berlinčani nikoli ne igrajo tako mehko, kot so to prikazali Amsterdamčani (orkester je sicer sestavljen iz glasbenikov iz več kot dvajsetih držav oziroma nacionalnosti).
Za poseben čar koncertov s svojimi interpretacijami poskrbi šef dirigent in karizmatični umetnik Mariss Jansons, stari znanec ljubljanskega koncertnega občinstva, nekoč sošolec Uroša Lajovica med študijem na Dunaju pri slavnem profesorju Hansu Swarowskem. Pred mnogo leti je kot mlad začetnik, tudi na pobudo Lajovica, dirigiral Simfoničnemu orkestru RTV Ljubljana, pozneje pa se je z nekaterimi svetovnimi orkestri, kot prvič Dunajskimi filharmoniki pri nas, k nam še vračal.
V prepolni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (pred odrom so dodali še šest vrst sedežev) je navdušil, kot to zmorejo le največji svetovni umetniki. Njegova interpetacije se bolj približujejo Carlosu Kleiberju, čeprav ni vedno tako vehementen, a ima občutljivo levo roko, znamenje srca in duše.
Dirigentsko paličico včasih umakne, da sprosti obe roki in zaobjame orkester kot v objem, ustvarja nenehna razmerja, v katerih čuti slehernega posameznika in glasbeniki njega. To je miselni, podzavestni in aktivni interpretacijski dialog, zato je orkestrašem tako lahko in povzdigujoče hkrati igrati z njim ali celo zanj!
Pred začetkom koncerta sta z odra spregovorila najprej direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek in zatem župan Zoran Janković. Brlek je precej pogumno poudaril, da bo v prihodnje, če bomo prodali vsa najboljša podjetja, sponzorskih sredstev za kulturo in druge javne dejavnosti še manj, kot jih je bilo letos, ker bodo tuja podjetja sponzorirala tujo kulturo, kar je prav.
Hkrati je omenil, da Ljubljana Festival od države za letošnji festival ni dobil ničesar. Janković pa je omenil, da so v Ljubljani že doslej zabeleženih deset odstotkov več turistov kot lani!
Kraljevi orkester Concertgebouw bo že jutri gostoval v Gradcu, potem na dveh koncertih na festivalu v Luzernu in na koncu turneje še na festivalu v Berlinu.