Tiskane izdaje
V 25 letih demokracije smo se naučili, da od parlamentarnih preiskovalnih komisij ne moremo pričakovati rezultatov. Komisije za Teš 6 zato ni zanimivo spremljati, ker bi od nje pričakovali, da nam bo razkrila prave krivce za to popolno polomijo, temveč zato, ker se bistveno razlikuje od siceršnjega vzorca, po katerem poslanci v preiskovalnih komisijah delujejo.
Medtem ko se v drugih komisijah politiki iz nasprotnih strank brezkompromisno obdelujejo, v tej vlada nekakšen zakon o nenapadanju. Priče in člani komisije so nenavadno prijazni drug z drugim, tudi s tistimi iz nasprotnega tabora. Člani komisije kdaj pa kdaj sicer vprašajo kaj neprijetnega, ampak nikoli preveč. Račun, ki se skriva za to prijaznostjo, je jasen: mi ne bomo tolkli po vas, vi ne po nas, narodu pa bomo v pomiritev žrtvovali Rotnika in njegove.
Potem pa se je zgodilo zaslišanje Gregorja Golobiča. Tistega nekdanjega politika, ki je, skupaj s stranko Zares, edini plačal politično ceno za Teš 6. In to zato, ker mu je nasprotoval, ne zato, ker bi ga podpiral. Uroš Rotnik, ki je pred izrednimi volitvami leta 2011 povedal, da Teš 6 ni pomemben le energetsko, ampak tudi politično, saj je zaradi njega padla vlada, ena stranka pa bo odletela iz parlamenta, se je tozadevno izkazal za boljšega političnega analitika od vseh tistih medijsko protežiranih komentatorjev, ki so padec volilne podpore Zaresu razlagali z afero Ultra.
Po prvih desetih minutah njegovega zaslišanja sem še sam čutil nelagodje ob Golobičevem neusmiljenem prelomu z omenjenim zakonom o nenapadanju. Kako so se šele morali počutiti akterji šestega bloka?! Brez milosti je analiziral delo in nedelo Rotnika in Meha, nekdanjega direktorja HSE, Lahovnika in Kontiča, Pahorja in Janše ... Predvsem pa je povedal, da je bilo mogoče pogodbo z Alstomom brez posledic »zradirati« do konca leta 2009, saj je vsebovala klavzulo, da začne veljati šele s plačilom predujma in podelitvijo starševske garancije HSE, pa tudi, da je Lahovnik klical nekoga (imena ni povedal), da bi ga vprašal za nasvet, ali naj se plačilo predujma izvede ali ne. Zaključil je s sklepom, da Meh predujma ni plačal brez dogovora z Lahovnikom in da je možno, da je Lahovnik o tem obvestil tudi Pahorja.
Po tako udarni informaciji bi naiven opazovalec pričakoval, da se bo v državi dvignil vihar. Da bodo politiki in mediji zahtevali komentarje Pahorja in Janše, da bo Golobič gost v vseh pomembnejših televizijskih studiih in časopisnih hišah, kjer ga bodo prosili, da dodatno pojasni svoje zaključke ali se sooči z akterji, ki jih je s svojim pričanjem obremenil. Toda zgodilo se ni nič od tega. Člani komisije so Golobiča odslovili skoraj brez vprašanj, politika je ostala povsem tiho, mediji pa so o zaslišanju objavili zgolj kratke novice, nekateri celo s ciničnim dostavkom, ki pričanje relativizira.
Tisti, ki nismo naivni, smo tak odziv pričakovali. Spregled in molk sta najzanesljivejša pot do pozabe. In v zvezi s Tešem 6 je veliko takih, ki si želijo pozabe. V politiki so to vse parlamentarne stranke, razen ZL in SMC (ki je, kdo ve zakaj, pri preiskavi povsem pasivna). Ene zato, ker so projekt aktivno podpirale, druge zato, ker so oportunistično gledale stran. V medijih so razlogi enaki – takih, ki bi Teš 6 problematizirali takrat, ko je bil čas, skoraj ni bilo. In potem je tu še ljudstvo, ki je v času oranžnega cunamija 70-odstotno podpiralo investicijo. Zavezništvo pozabe je s tem zapečateno.
Borutu Pahorju se je na komisiji zdelo predvsem pomembno, da se iz Teša 6 kaj naučimo. Ni se mu treba bati. Le njegovo in Golobičevo politično usodo si pogledamo in nauk je tu: če si ob največji slovenski polomiji kot predsednik vlade pasiven, lahko postaneš predsednik države. In če največji slovenski polomiji nasprotuješ, si izločen.
Teš 6 zato ni bil zadnji »Teš 6«.
