Celotna družba 
je prežeta s krivdo

Nehaj že filozofirati, povej bistvo! Frazo, ki jo pogosto izrekamo v vsakdanjih pogovorih, filozof in sociolog kulture Goran Potočnik Černe v teoriji in praksi obrača na glavo. Obiskovalcem svoje posvetovalnice v Mariboru, Ljubljani, Celju in Rogaški Slatini ponuja miselne vzorce za izboljšanje življenja na preprost, razumljiv način. Brez cinizma, ki sicer na prvo žogo prinaša silno zadovoljstvo in sproža privoščljivo hahljanje, na dolgi rok pa le še poujčka grenkobo, trdovratno zažrto v sodobno družbo in posameznika. Institucionalizirano filozofsko posvetovanje se je prvič pojavilo v Nemčiji v osemdesetih letih preteklega stoletja, a samo po sebi verjetno obstaja že toliko časa kot človeštvo samo. Trenutno ste edini filozofski posvetovalec v državi. Zakaj ne svetovalec?

Se vam to drugo ne sliši čudno? Dejansko k meni v posvetovalnico nekdo pride na posvet, torej ne po nasvet, ki bi mu ga jaz dal, on pa bi se tega držal kot pijanec plota. Posvet je pogovor, na podlagi katerega moje klientke in klienti sami najdejo rešitev, pri čemer sem sam zgolj neke vrste mentor, opremim jih s koristnimi veščinami, kako razmišljati z drugega zornega kota.

Kolikšna odgovornost je to za vas in koliko časa ponavadi potrebujete, da vam uspe ugotoviti, za kakšno težavo gre?

Čas ni dejavnik, težavo lahko ugotovimo po dveh, treh srečanjih, lahko pa traja tudi dlje. Potem se pravo posvetovanje lahko začne. Odgovornost je predvsem v tem, da tistemu, ki ti sedi nasproti, ne vsiljuješ svojega pogleda in svojih rešitev, si torej brez predsodkov.

Verujoči v Boga hodi na posvete v cerkev. Kakšna je razlika med duhovnikom in vami?

Ne gre toliko za razliko med menoj in duhovnikom. Gre bolj za to, da ponujava drugačne storitve. Jaz ponujam voden pogovor, ki je v ozadju racionalno utemeljen.

Kaj pri vašem delu sploh pomeni beseda racionalno?

Marsikdo misli, da v naši posvetovalnici zaradi racionalnega pristopa izključujemo čustva. To ne drži, saj so ta izjemno pomembna, a jih je treba v določenih okoliščinah razumsko omejiti. Nekdo s težavo namreč nanjo gleda z vsem svojim bitjem, zaradi česar je včasih ne vidi jasno. Naloga filozofskega posvetovalca je s pravim miselnim orodjem pomagati človeku, da se odmakne od težave, razbliniti meglo, ki jo lahko ustvarjajo močna čustva.

Med tem procesom verjetno kdaj doživite tudi odpor, saj človeka ob soočenju z resnico ta sprva neprijetno zaboli.

Odpor je, seveda. To se dogaja kar pogosto. Ponavadi že sam intuitivno zapelje zgodbo v drugo smer. Spremeni temo. Ovinek vedno izbere z razlogom, a prej ali slej se bo znašel na isti točki. Morda se ji drugič ali tretjič ne bo več izognil ali pač. Filozofski posvetovalci si včasih tudi moramo priznati, da naše metode niso primerne za vse. Če ne gre, pač ne gre.

V vsakdanji govorici filozofirati pomeni v nedogled zapletati, nakladati. Vi pravite, da pomagate ljudem kar najbolj preprosto najti rešitve.

Sam trdim, da je filozofija prav tista, ki razpleta stvari. Morda se to v akademski filozofiji smešno sliši, saj se pri podrobnem raziskovanju, ko se gre globlje, zdi, da se zadeve vse bolj zapletajo. Praktična filozofija, ki jo uporabljamo v naši posvetovalnici, pa ima že v temelju cilj, da razsvetljuje in življenje poenostavlja.

Po vaših besedah je mogoče s pravim filozofskim okvirom misli prekrtačiti vse do izpostavitve prioritet. Nam zaupate, kako?

Misli kot osnovna sestavina filozofskega mišljenja so, kot sem že prej omenil, pod vplivom celotnega človeškega bitja, torej vsega, kar vsak ima – ne le trenutna čustva, temveč tudi zgodovino, spomine, ne nazadnje t. i. racionalizacije. Pri marsikom se dileme in težave pojavljajo in ponavljajo v enakih okoliščinah, zato jih je treba prečesati, počistiti tako, da vidimo, v čem je srčika problema.

Kateri filozof se vam zdi za današnji čas najbolj koristen, primeren za razreševanje stisk?

Na to vam težko odgovorim. Izbira filozofa ni toliko vezana na čas, temveč bolj na posameznikovo osebnost. Med posvetom ne omenjam filozofskih šol, uporabljam pa njihove miselne prijeme, metode. Ena od najbolj znanih je zagotovo Sokratova – kako je svoje sogovornike, ki so nekaj trdili, lepo počasi pripeljal do tega, da so uvideli napako v svojem filozofskem nazoru in ne nazadnje ugledali sebe v drugačni luči.

Sokrat je to menda počel spoštljivo, ni bil vzvišen, češ, oh, sploh ne znaš razmišljati.

Kje pa, pri njem se vseskozi dogaja zgolj postavljanje vprašanj, vodenje pogovora.

Kateri Sokratov izrek vam je najbliže?

Zagotovo njegov osnovni in najbolj znani, ki vodi v vso filozofijo: Vem, da nič ne vem. To seveda ne pomeni, da o ničemer nimam pojma, temveč opozarja na omejenost naših sposobnosti, nujnost stalnega učenja in odprtost za novo znanje. Ni nujno, da bo to, kar vem, znam zdaj, držalo še sto let.

Katera so merila, da kdaj koga ne sprejmete na posvet?

Zagotovo ne bi sprejel koga, ki ima klinično diagnozo.

Kaj pa, če vam tega ne pove, to hitro zaznate med pogovorom?

Saj to se hitro prepozna. Jaz nisem zdravitelj, ničesar ne zdravim. K meni prihajajo ljudje, ki so na življenjski prelomnici. Filozofsko posvetovanje je pravzaprav življenjsko svetovanje. Včasih pridejo k meni tudi osebe z diagnosticirano bipolarno motnjo ali shizofrenijo, ampak to morajo zdraviti pri človeku, ki je za to usposobljen. Pri meni pa lahko poteka zgolj vzporedna terapija, če se lahko tako izrazim. Ljudje z omenjenimi diagnozami imajo ponavadi res tudi težave z opredeljevanjem smisla življenja in tukaj lahko naredim premik na bolje.

V zadnjih desetletjih je v slovenskem prostoru velik razmah, prava eksplozija psiholoških svetovalcev in terapevtov sto in ene šole, ki ljudem obljubljajo čudežno odstranitev bremen. Nekateri izrabijo svoje stranke, jim poberejo denar in jih pustijo, da blodijo po svetu še bolj zmedeni, kot so bili prej. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Povsod po svetu imamo dobre psihološke svetovalce in terapevte ter tiste, ki so šarlatani. Kdo je dober? Preprost odgovor – tisti, ki zares pomaga. Po terapiji, pa kakršna koli že je, moraš človeku odstraniti njegovo bolečino, ne pa razmišljati le o svoji koristi, finančni ali drugi. New agea pa vendarle ne bi popolnoma odpisal.

Zakaj?

Ker newageovski terapevti nagovarjajo ljudi, ki jim to ustreza. Tudi naš olimpijec, metalec kladiva Primož Kozmus, je imel za svetovalca v svoji ekipi bioterapevta (Marjana Ogorevca, op. a.) in očitno je več kot dobro delovalo. Morda se vam bo moj naslednji stavek zdel dolgočasen, a verjamem vanj: Ljudje vedno potrebujemo uteho. V času, ko smo še imeli močne sisteme, bodisi religiozne bodisi državne, ki so nam kljub vsem slabim platem dali uteho, nismo potrebovali takega pogovora, kot ga ponujajo današnje posvetovalnice in terapevtske ordinacije. V sistemu, v katerega verjameš, je namreč zelo jasno določen namen in s tem pride tudi tvoj pomen ter zato ne nastaja kriza smisla. Težave se rešujejo drugače. Danes ko omenjeni sistemi nimajo več takšne moči, živimo v zelo individualiziranem svetu, odvisni sami od sebe. Družina izgublja moč, vedno več smo v službi, težko vzdržujemo pristne prijateljske vezi. Ko se končno spet dobiš s prijatelji, greš z njimi na badminton, nogomet, potem morda še na pivo ali čaj, v pravi pogovor pa se le redko spustiš.

Zelo pogosto je tudi igranje pred prijatelji, znanci ali sodelavci – kot bi se šli predstave za druge, da je vse v redu.

Saj veste, da je sodelavcu danes lahko nevarno zaupati nekatere stvari.

Še prehitro lahko dobiš nož v hrbet. Delo je delo, družba je družba?

Seveda.

Nekoč ste navrgli odlično misel, da kapitalistično usmerjena družba lju dem vedno znova vzbuja slabo vest, zaradi česar nas laže izkorišča, ter da ne potrebujemo biričev, saj se do izgorelosti ženemo sami. Mar ne gre pri tem pravzaprav za popolno pajdašenje kapitalizma in krščanske filozofije, ki prav tako spodbuja večni občutek krivde ter kot ena od dveh najmočnejših religij sveta vpliva prav na vse, tudi nevernike?

Slaba vest včasih res nikakor ni primerna, a se je je izjemno težko odkrižati. Krščanstvo je s seboj prineslo t. i. ponotranjeno krivdo, saj si že rojen v grehu, zato te morajo krstiti. Zelo dobro ste ugotovili, da je s tem prepletena in prežeta celotna družba, ne le tisti, ki so verni. Ljudje imamo v sebi ogromno slabe vesti in nanjo se je znal kapitalizem zelo dobro prilepiti. O tem je med drugim pisal že Slavoj Žižek, pa tudi številni drugi. Živimo v smešnem svetu, ko nam je zapovedano, da moramo uživati. Kadar ne uživaš, je nekaj narobe s teboj. Podobno je z uspešnostjo – kadar nisi ekstremno uspešen, je nekaj narobe s teboj. Pa je krog sklenjen in smo spet pri slabi vesti.

Kako lahko v teh primerih pomagate vi?

Poskušam razložiti, da ni mogoče nič narobe s tem, če si povprečen. Morda pa prav težnja k temu prinaša tisto pravo zadovoljstvo.

Ali k vam prihaja na posvete kakšen politik?

Ne še. Politik je vsaj pri nas večinoma poklic, v katerem ni fino, če vidiš resnico. Potem začneš dvomiti, kar pa v politiki ni preveč prijetno. Pri tem imam – da ne bo pomote – v mislih tako leve kot desne in sredinske stranke.

Kdo pa so vaše stranke, gledano po starosti, spolu in izobrazbi?

Na filozofsko posvetovanje večinoma prihaja mlajša in srednja generacija z vsaj srednjo izobrazbo in ženske, saj v stiski večkrat znate poiskati pomoč, medtem ko moški večinoma potlačimo skrbi vase in čakamo, da se rešijo same po sebi – čeprav se tudi to korenito spreminja.

Koliko stane enourna seansa pri vas?

Odvisno, ponavadi od dvajset od štirideset evrov.

Tudi vi kdaj potrebujete filozofskega posvetovalca ali ste sami sebi zadosti?

Filozofskega posvetovalca v osnovnem pomenu besede za zdaj ne potrebujem, bi mi pa prišel prav za strokovno izmenjavo izkušenj. Redno uporabljam le storitve psihološkega svetovanja, ki je nujno in mi pri delu zelo koristi. Sam s seboj se pač ne morem pogovarjati. (Droben nasmešek.)

Pred časom ste izrekli lep stavek, da rešitev za večino težav, na katere lahko vsakodnevno naletimo duševno zdravi ljudje, ne čaka na nas v lekarni, temveč v knjižnici.

Tako je, že branje deluje na nas terapevtsko, zelo ga priporočam za vsak dan, vredno si je vzeti čas zanj, zlasti poezijo. Dovolj je že, da preberete eno pravo pesem in razmišljate o njej, pa se boste slej ko prej počutili bolje.

Kaj najraje berete vi?

Včasih sem bral vse po vrsti. Danes sem malo bolj izbirčen. Sem ljubitelj fantazijske literature.

Tolkiena?

(Hitro pokima.) Gospodar prstanov je s svojo večplastnostjo in izredno dodelanimi svetovi vedno znova zanimiv. Zgodba, izredno mojstrsko vpeta v širši kontekst, ki ga bralci le bežno čutimo, a je nujen, da v romanu vse štima. Kar zadeva leposlovje, rad berem tudi klasike, francoske realiste in eksistencialiste, ki se ukvarjajo z danes še posebno aktualnimi temami, kot so osamljenost, absurdnost in iskanje smisla življenja. Pa bolj moderne in sodobne avtorje. Seveda še filozofijo, antropologijo in psihologijo, a ne samo sodobnih tekstov, rad se vračam tudi k starim in jih na novo odkrivam.

Vas smem povprašati tudi o zasebnosti – kako živite, imate družino?

Sem poročen, z ženo Urško še nimava otrok, vendar se že dolgo trudiva v tej smeri. Imava pa hitrega in igrivega malega angleškega hrta, ki sva ga pred poldrugim letom posvojila. (Nasmeh.) Veliko mi pomeni gibanje in sem tudi vaditelj japonskega mečevanja kendo.