Ljubljana razen Save in Ljubljanice nima veliko vodnih površin, zato je Koseški bajer nekaj posebnega.
Svet med Dravljami in Kosezami je močno močvirnat, zlasti ob potoku Pržanec, ki se ob nalivih kaj hitro razlije po sosednjem zemljišču. Pri Kosezah je dobra ilovica, zato so bile tam baje že od nekdaj opekarne, prvotno v 19. stoletju last ljubljanskega stavbenika švedskega rodu Gustava Tönniesa, nato pa Kranjske stavbne družbe. Opekarno Koseze so zgradili na severozahodni strani Rožnika ob močvirnatem terenu, na katerem so kopali glino za proizvodnjo opek. V opekarni je Tönnies postavil prvo krožno peč, opeko pa so prodajali v številna evropska mesta. Opekarno so sestavljale številne zgradbe za proizvodnjo, ob glinokopu so za potrebe delavcev in vodstvo zgradili vilo, v kateri so bile pisarne, restavracija in stanovanje za vodjo opekarne. Ta vila, Vila Tönnies, se je ohranila do danes.
Opekarno so po 2. svetovni vojni nacionalizirali. Poslovno stavbo je prevzelo podjetje Agrostroj, ki je proizvajalo namakalne naprave. Za njihovo preizkušanje so v 60. letih jamo glinokop zalili z vodo, in tako je nastal zdajšnji Koseški bajer.
Bajer je dom številnim živalskim vrstam
Današnji Koseški bajer je primer močvirnega naravnega okolja, v katerem živijo redke in ogrožene živalske ter rastlinske vrste. Značilne so žabe, številne dvoživke, več vrst rib, kačji pastirji, labodi in druge vrste ptic. Rastlinstvo zaznamujejo predvsem črne jelše, vrbe in nekaj vrst trsta na obrežju.
Okrog Koseškega bajerja je urejena sprehajalna pot s klopmi, ob jezeru pa tudi nekaj lesenih ploščadi in razglednih pomolov. Poleg plaže za sončenje so uredili naprave za fitnes na prostem, po sprehajalni poti ob Večni poti pa ni daleč do ljubljanskega živalskega vrta. V neposredni bližini je tudi Pot spominov in tovarištva. Konec junija so ob bajerju odprli lepo urejen Park Gustava Tönniesa.
Kopanje v Koseškem bajerju ni dovoljeno, je pa mogoč ribolov, a le z ribolovnimi dovolilnicami, krapov, somov, rdečeperk, ostrižev, smučev in nekaj drugih vrst. Tod potekajo tradicionalna tekmovanja ladijskih modelarjev. Pozimi se, kadar zamrzne, spremeni v naravno drsališče, čeprav zna biti včasih pretanka ledena plošča tudi nevarna.
