Tiskane izdaje
Na sam rojstni dan bo Ljubljana Festival, skupaj z Glasbeno matico, počastil osemdesetletnico akademika, arheologa, skladatelja, dirigenta, profesorja, publicista, urednika in misleca Lojzeta Lebiča. V Viteški dvorani Križank mu pripravljajo večer samospevov z nastopom Martine Zadro, Lane Bradić, Jožeta Vidica in Vladimirja Mlinarića.
Visok življenjski jubilej z različnimi oblikami, najraje koncertnimi počastitvami in izvedbami njegovih del, kot spomladi na Koroškem z Markom Letonjo in še prej v Ljubljani na 29. Slovenskih glasbenih dnevih v Slovenski filharmoniji, potem s Slowindom; pravzaprav traja že lep čas in mu še ni videti konca.
Zakaj bi tudi ga, ko pa je naš akademik še vedno mladostno čvrst in svež, poln ustvarjalnih idej in nenehno snujoč skladatelj, vztrajen obiskovalec koncertov in nasploh kulturnih prireditev, aktiven v SAZU in Društvu slovenskih skladateljev ... Intelektualec globoke avtorefleksije, občutka za resnico in pravico.
Večdesetletno ustvarjanje z mednarodno odmevnostjo mu je prineslo tako rekoč vse najpomembnejše nacionalne nagrade (Prešernova nagrada za življenjsko delo že leta 1994) ter mnoge mednarodne, kar je pravzaprav redko priznanje za naše umetnike.
»Lebič je skladateljsko izšel iz skupine Pro musica viva, izpopolnjeval pa se je na poletnih tečajih za sodobno glasbo v Darmstadtu. Po intenzivnem in kritičnem soočenju s sodobnimi kompozicijskimi težnjami si je izoblikoval osebno govorico, ki je razpeta med zvočno silovitostjo ter emotivno zadržanostjo, svetovljansko modernostjo in svojsko občutljivostjo za dediščino preteklih kultur in civilizacij,« je nekakšna uradna oznaka našega jubilanta.
V resnici je Lebič veliko več; ustvarja nenehen dialog z nacionalnim kulturnim izročilom, še posebej ljudskimi običaji in liki (Korant za simfonični orkester, 1969, številne zborovske kompozicije), z izbrano poezijo, še posebej Srečka Kosovela po odkritju njegovih Integralov (Kons a, 1968, Kons b, 1970), z modernim pesniškim ekspresionizmom in eksistencializmom Daneta Zajca (kantata Požgana trava za srednji glas in simfonični orkester, 1966), s ciklom pesmi Miti in apokrifi na besedilo Vena Tauferja (1999), z Novembrskimi pesmimi za glas in komorni orkester na poezijo Mirana Jarca (1981) ...
Bil je dirigent APZ Tone Tomšič in Komornega zbora RTV Ljubljana in je tako z najboljšima takratnima pevskima zboroma v Sloveniji soočil svojo zborovsko ustvarjalnost z možnostmi poustvarjalnosti na mednarodni ravni.
Ta možnost in priložnost se je kasneje le še razvijala in našla nove poustvarjalce in dirigente za njegova dela, morda z vrhuncem v Fauvelu '86 za soliste, mešani zbor, klavir, tolkala, priročna glasbila in magnetofonski trak ter plesno koreografijo, v Hvalnici svetu za dva mešana zbora, klavir štiriročno, tolkala in druga glasbila, v Ajdni, glasbi o času za kljunaste flavte, soliste, mešani zbor, tolkala in sintetizator ter Upanju za mladinski in ženski zbor, akordični inštrument in kljunaste flavte.
Odmev v duši in navzven
Lojze Lebič je izšel iz slovenskega koroškega podeželja in je na »drugem bregu« spoznaval in še spoznava najmodernejše skladateljske principe in postopke ter mednarodne dosežke.
Sam se je nekako v sredini skladateljskega nastopanja na domači in tedaj še jugoslovanski glasbeni sceni uravnotežil; postavil središče in bistvo ustvarjanja v lastno notranjost; odmev v duši in navzven, v kritičen dialog z elementarno, pristno ter čim bolj skrivnostno, nepopularno, a hkrati prepoznano ljudsko tradicijo. Kot arheolog ve, od kod izvirata svet in narod, pri slednjem še posebej njegova raznolika specifika.
Lebičev odnos do narodnega in ljudskega je v ravnovesju z njegovim odnosom do modernizma in avantgardizma na etični, humanistični, občevrednostni ravni, ne pa z uveljavljanjem inovatorskih principov in prenašanjem že videnih »svetovnih« obrazcev v naš prostor. V tem je velik, ker je samosvoj, in v vsakem delu najprej potrka na svoja vrata in čaka, da se mu notranjost odpre.
Trkanj na vrata svoje duše je v sodobnem glasbenem, še posebej kompozicijskem svetu premalo, kar je Lojze Lebič spoznal že pred desetletji, na Varšavski jeseni leta 1962, in se rešil pasti in skušnjav pred desetletji aktualnega »zvočnega larpurlartizma«.
To lahko naredijo le ustvarjalci nadpovprečne osebnostne moči, samozaverovane in samozavestne. Lojze Lebič se kot človek zaveda svoje enkratnosti in pomembnosti, umeščenosti v kulturni in javni prostor, a se hkrati ne želi manifestativno izkazovati navzven in raje ostaja na trdnih tleh skromne zemeljske prisotnosti. Večnost pokliče izbrance sama in po svoji volji!
