Gospod Rosberg, ko ste prejeli šampionski pokal, na njem niste najprej poiskali svojega imena, temveč ...?
Najprej sem poiskal ime očeta Kekeja Rosberga. O tem naslovu svetovnega prvaka sem sanjal vse od otroštva, od takrat sem hrepenel po tem, da bi bilo nekoč moje ime vgravirano na istem pokalu kot očetovo. Bolj kot vse sem si želel enkrat visoko v zrak dvigniti isti pokal, kot ga je Keke. S tem je bil poplačan ves moj vloženi trud.
Zanimivo, da takrat, ko ste se prebi(ja)li v formulo ena, sploh niste hoteli govoriti o Kekeju.
Da, včasih sem resnično sovražil, da sem bil »sin od ...«. Vsi so me spraševali le, kako je z očetom, nikogar ni zanimalo, kako sem jaz. Zdaj ne bi mogel biti bolj srečen, kajti zame je nekaj posebnega, da sem dosegel, kar je tudi oče. Še več, to lahko z njim celo delim. Oče mi je pomagal, da sem šel svojo pot. Za to sem mu izjemno hvaležen.
Kako so se na vašo odločitev o koncu kariere odzvali vaši najbližji?
Prav vsi me razumejo in podpirajo. Moja mati je bila le srečna. Med sleherno dirko je trpela, zato je takrat raje sesala stanovanje. Kar zadeva očeta, menim, da je izjemno ponosen name. Le moj najboljši prijatelj mi je priznal: »O, bog, zame je zdaj približno tako kot za mojo sestro, ko je razpadla skupina Take That.«
Ali ste že vnaprej vedeli, da boste v primeru osvojenega naslova svetovnega prvaka sklenili športno pot?
Da, čeprav potem vse do zadnjega nisem bil prepričan, ali bom zbral pogum in to resnično tudi storil. Zato je tudi trajalo nekaj časa, preden sem svojo odločitev sporočil Totu Wolffu (vodji Mercedesa). Od šestega leta je bil moj cilj postati enkrat svetovni prvak. Ne dvakrat, trikrat ali štirikrat. Zato se mi tudi zdi, da je bila odločitev pravilna.
V zadnjih treh sezonah ste dali
Toda lahko bi osvojili še veliko več.
V današnjem svetu si ni težko želeti vedno več in več in več. Vendar je treba biti pri tem previden, saj se ne smeš izgubiti kot človek. Zame ni nič več(jega) od te lovorike. Počutim se, kot da bi priplezal na vrh Mount Everesta, kjer zdaj stojim in gledam v daljavo. Noben vrh ni višji. Kaj naj bi potem še prišlo?
Kdaj ste sprejeli to odločitev?
Preprosto sem sledil svojemu srcu. Prvič sem na to, da bi končal kariero, pomislil v Suzuki, ko sem storil velik korak proti naslovu svetovnega prvaka. Tedaj se je neverjetno povečal pritisk name, saj sem postal tisti, ki bi lahko le še izgubil lovoriko. V tistem trenutku mi je postalo jasno, da bom dirkalno čelado obesil na klin, če bom osvojil naslov. In prav to mi je dalo dodatni zagon za zadnjo dirko v Abu Dabiju, kjer sem se počutil osvobojen vsega. Želel sem si zgolj uživati, ker sem vedel, da utegne biti to moja zadnja dirka.
Predtem so vas kritizirali, da ste preveč prijazni za lovoriko. Kako ste iz »poraženca« postali zmagovalec?
V Austinu sem se lani znašel na najnižji točki svoje kariere, potem ko sem še drugič zapored izgubil dvoboj za naslov svetovnega prvaka proti Lewisu. Občutki, ki so me takrat prevevali, so bili grozni. Po tistem sem dva dni preživel čisto sam in temeljito razmislil o vsem. Prišel sem do spoznanja, da tako ne gre več naprej. Tega občutka poraza nikoli več nisem želel doživeti. Zato sem premaknil vsak kamen, pritiskal kot nor. Zaradi tega je trpela vsa družina. Ko sem prišel domov, sem moral najprej priti k sebi, tako izmučen sem bil.
Kaj natančno ste spremenili?
Iskal sem manjkajoče odstotke in veliko tuhtal o vsem mogočem. Dal sem si celo na novo sešiti dirkaške rokavice, da bi imel boljši občutek pri pritiskanju na sklopko. Poleg tega sem opravil duševni trening, začel meditirati. Na Japonskem sem se pred dirko srečal z mojstrom zena. Vse to je moje dirkanje dvignilo na višjo raven. Za nameček sem si prejšnjo zimo kupil dva gokarta in z njima vozil, vozil, vozil – tako veliko kot pri štirinajstih letih, ko sem se boril za naslov svetovnega prvaka v kartingu. Ob vsem tem sem trezno proučil, zakaj me je Lewis tako velikokrat premagal v neposrednih dvobojih, pri čemer sem prišel do ugotovitve, da moram dirkati bolj tvegano. To je prineslo sadove.
Dvoboji s Hamiltonom so potemtakem iz vas naredili (še) boljšega dirkača.
Da, lahko bi rekli tudi tako. V sezoni 2016 smo videli najboljšega Nica Rosberga vseh časov. S svojo neizmerno željo po zmagovanju me je Lewis pripravil do najvišjih obratov.
Veliko moči ste porabili tudi v letih, ko je bil vaš moštveni sotekmovalec Michael Schumacher. Večkrat ste potarnali, da ste se morali dokazovati v internih dvobojih znotraj Mercedesovega moštva.
Ni bilo lahko z Michaelom, vendar je tudi on – tako kot Lewis – prispeval k temu, da sem danes to, kar sem. Da sem bil Schumacherjev ekipni kolega, je bila zame vsekakor odlična izkušnja. Ko si ga opazoval pri delu, si hitro spoznal, zakaj je bil sedemkrat svetovni prvak. Vse je opravil zelo profesionalno, bil je nadvse motiviran in discipliniran. Zame je bilo navdihujoče, ko sem ga gledal, kako je sodeloval z ekipo. Bil je zelo pomemben za kariero. Če ga takrat ne bi premagal, me že zdavnaj ne bi bilo več pri Mercedesu.
Z odločitvijo o koncu kariere ste se prostovoljno odrekli tudi (nadaljnjim) milijonskim zaslužkom.
Ker nikoli nisem dirkal za denar, na to niti za hip nisem pomislil.
Ali obstaja možnost, da boste začeli pogrešati občutke ob zmagah?
Pogrešal jih zagotovo bom, vrnil pa se ne bom. To poglavje je zagotovo končano. Morda bom nekoč spet prevzel kakšno vlogo v formuli ena, ki je zame najlepši šport na svetu, toda odslej bom najprej oče in soprog. Z družino se bom odpravil na dolg oddih. Brez povratne karte.
Bo šampionski pokal dobil častno mesto?
Da, kam pa ga bom postavil, se še nisem odločil. O tem bo soodločala tudi žena. Doma je ona šefinja. (Smeh.)