Pet milijonov evrov je družinska žaga Solis Straža letos vložila v digitalizacijo in enako dobro opremo, kot jo imajo avstrijske žage. Tako bodo letni razrez lesa povečali s 30 tisoč na sto do 150 tisoč kubičnih metrov.
»Vlagamo v sortirnico hlodovine, kjer bo vsak hlod digitalno izmerjen in sortiran, da bo lažje našel kupca. Iz slabe hlodovine ne moreš delati dobrih izdelkov, iz dobre hlodovine pa bi bilo škoda delati slabe. Kupili smo tudi avtomatski robilnik desk, kjer jih bo skener poslikal in na podlagi naročila razrezal na želeno debelino in širino,« pravi Kaja Zoran, vodja prodaje v Solisu Straža.
Enaka oprema kot pri avstrijskih žagah
»Avstrijske žage, kot so Hasslacher, Binderholz in Pfeifer, so v 50 letih zrasle v velike žage, v Sloveniji pa imajo žage 30-letno tradicijo in zato manjše zmogljivosti. Žagarstvo je panoga, ki zahteva veliko denarja, akumulacija denarja za tako veliko naložbo, kot je naša, traja dolgo časa, pri nas 28 let,« dodaja Kaja Zoran. Lani je Solis Straža ustvaril dobre tri milijone evrov prihodkov, v enako opremo, kot jo imajo avstrijske žage, pa investirajo pet milijonov evrov.
Pol sveta ima les, pol ga nima
»Pol sveta ima les, polovica ga nima. Najti je treba tisti trg, ki si lahko tvoj les privošči, da žaga preživi in da prava deska pride do pravega kupca,« dodaja sogovornica. Žagan les izvažajo v več kot dvajset držav po svetu. Zaradi trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko se spreminjajo trgovinski tokovi. »Slovenski les je eden najboljših, če ne najboljši na svetu, mi pa to premalo izkoriščamo,« še pravi Kaja Zoran.
