Ljubezen v tovarni smrti

Tetovator iz Auschwitza: Knjiga je v izvirniku izšla letos, prevedli so jo že v številne jezike, bralci so jo povsod lepo sprejeli.
Fotografija: Nekdanje koncentracijsko taborišče Auschwitz. FOTO: Reuters/Kacper Pempel
Odpri galerijo
Nekdanje koncentracijsko taborišče Auschwitz. FOTO: Reuters/Kacper Pempel

Skoraj šest desetletij je Lale živel s skrivnostjo. Zaradi dela, ki ga je opravljal, in kraja je videl nepredstavljive grozote. O tem je spregovoril šele v svojih osemdesetih letih. Tetoviral je številke taboriščnikom v Auschwitzu. Vtetovirano številko je imel tudi sam, bil je Žid iz Slovaške.

Lale se je leta 2003, po smrti žene Gite in ko je že slutil prihajajočo svojo smrt, odločil spregovoriti. Najgloblje podrobnosti svojega življenja iz koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau je zaupal Heather Morris, Novozelandčanki, ki je tako kakor on živela v Avstraliji. Da bo o sebi pripovedoval ravno njej, je bilo bolj ali manj naključje. Ni bila uveljavljena piska, delala je v bolnišnici kot socialna delavka ter se občasno preizkušala v pisanju scenarijev. Očitno je v Laletu vzbudila zaupanje, sestajala sta se dvakrat ali trikrat na teden več mesecev in on ji je pripovedoval včasih raztreseno, drugič povezano in bolj konsistentno o sebi in razmerah v taborišču. Morrisova je sprva nameravala napisati scenarij, nato pa se je odločila za roman.

Knjiga Tetovator iz Auschwitza je v izvirniku izšla letos, prevedli so jo že v številne jezike, bralci so jo povsod lepo sprejeli. V Sloveniji jo je v prevodu Ljubice Karim Rodošek izdala Hiša knjig, založba KMŠ, prodaja pa jo spletna knjigarna Galarna.si.


Premeteni Lale


Ker se na spomin ljudi ne kaže zanašati, je avtorica zgodovinska dejstva preverjala tudi v drugih virih, v ospredju pa je vendarle Laletova subjektivna zgodba, kakršno je doživel in povedal sam. Iz pripovedi ni nastalo posebno literarno delo, je pa tekoča, berljiva in dovolj dinamična, da bralca vleče, da ga zanima, kaj se je zgodilo potem. Poleg tega je taboriščno življenje prikazano drugače, kot smo o njem vajeni brati, tam se je ob vseh grozodejstvih vendarle dogajala tudi ljubezen, z inteligentno premetenostjo se je bilo mogoče tudi najesti in hrano priskrbeti tudi prijateljem. Premetenost, s katero si je kakšen posameznik, med njimi Lale, življenje v taborišču naredil manj neznosno, ker je prišel do slanine ali čokolade, je prinašala tudi veliko tveganje – strel v glavo –, toda tetovatorju Laletu je uspelo preživeti, preživela je tudi njegova Gita. Ljubezen med njima se je vnela v Auschwitzu, ko ji je on vtetoviral številko, tam se je tudi razplamtevala, kajti Lale je v tistih nemogočih razmerah znal poskrbeti tudi za to.

Lale se je rad elegantno oblačil. FOTO: Družinski arhiv
Lale se je rad elegantno oblačil. FOTO: Družinski arhiv


Sprememba priimka


Lale se je rodil kot Ludwig Lale Eisenberg, po vojni je priimek spremenil v Sokolov, kakor se je pisala njegova sestra, poročena z Rusom. Menil je, da bo v povojni Češkoslovaški, ki je bila pod nadzorom Sovjetske zveze, lažje živel z ruskim priimkom.
Ko so nacisti vkorakali v njegovo mesto, se je Lale kot neporočen in mlad moški sam prijavil v delovno taborišče, misleč, da bodo zato nacisti druge člane njegove družine pustili pri miru. Toda namesto v delovno taborišče so ga odpeljali v koncentracijsko, in še preden je bil v Auschwitzu, so tja odpeljali njegove starše in jih usmrtili. Sam nikoli ni izvedel za njihovo tragično usodo, kajti avtorica Morrisova je ta podatek dobila po njegovi smrti leta 2006.

Po prihodu v taborišče smrti so 26-letnemu Laletu vtetovirali številko 32407, prizanesli so mu s smrtjo, ker je govoril poleg slovaščine ruščino, nemščino, francoščino, poljščino. Uprava taborišča se je odločila, da bo pomagal Francozu Pepanu pri tetoviranju taboriščnikov. Ta ga je naučil ravnati z iglami, pravila, naj čim manj sprašuje, ter kako priti do hrane.


Skrunitev deklet posebej boleča


Pepan je nekega dne brez sledi izginil, Lale nikoli ni izvedel, kje in kako so ga ubili, in tako je sam postal glavni tetovator. Dobil je papir, na katerem je pisalo Politični oddelek. Bil je zaposlen v političnem krilu SS. Lale je imel ves čas nacističnega nadzornika, kar je pomenilo, da je do neke mere zaščiten. Kot mojster za tetovaže je kosil v upravni stavbi, imel je več hrane, spal je v enoposteljni sobi in po službi je imel pravico do prostega časa. Pri delu je najbolj trpel, ko je s tetovažami na podlakti skrunil telesa deklet, ena od njih je bila slovaška Židinja Gita, v katero se je zaljubil na prvi pogled.

K Laletu, h kateremu so pošiljali vedno nove taboriščnike, je pogosto prihajal zdravnik Josef Mengele in bil je priča njegovemu izbiranju žrtve za nehumane poskuse. »Nekega dne bom vzel tudi tebe,« mu je večkrat govoril Mengele, kakor je nekoč vzel mladega Laletovega pomočnika in mu zaradi eksperimenta odrezal moda.


Domov


Leta 1945, ko so Nemci izgubljali vojno, so dojeli, da prihoda Rusov v taborišče Auschwitz-Birkenau ne bodo mogli preprečiti, in so tiste, ki jih še niso ubili, poslali v druga taborišča, tudi Gito Furman. Kmalu je bil svoboden tudi Lale. Ko se je prebijal proti Slovaški, je razne ljudi podkupoval z nakitom, ki ga je ukradel nacistom, ti pa so ga vzeli umorjenim Židom. Doma je našel samo sestro. Brat Max je kot partizan padel v spopadu z Nemci, Maxova žena je skupaj z njunima sinovoma izginila.

Lale in Gita sta se po vojni preselila v Avstralijo. FOTO: Družinski arhiv
Lale in Gita sta se po vojni preselila v Avstralijo. FOTO: Družinski arhiv


Lale se je odločil, da bo poiskal Gito, čeprav ni vedel, ali je živa. Našel jo je, poročila sta se, se naselila v Bratislavi. Ustanovil je tekstilno podjetje in iz vse Evrope ter Azije uvažal kakovostno blago. Prodajal ga je proizvajalcem, ki so se trudili obnoviti deželo. Potem ko je Sovjetska zveza zavzela Češkoslovaško, je bilo po Laletovih besedah njegovo podjetje edino, ki ga komunistična oblast ni takoj nacionalizirala. Ker je njegov posel rastel, je vzel partnerja in bogastvo se je samo še povečevalo. Lale in Gita sta bila močna podpornika gibanja za ustanovitev židovske države v Izraelu. Zbirala sta denar od lokalnih bogatašev in ga potem tihotapila iz dežele. Leta 1948 so Laleta aretirali in ga obsodili zaradi »izvažanja nakita in drugih dragocenosti iz Češkoslovaške«. Njegovo podjetje so nacionalizirali, on pa je bil obsojen na dve leti zapora. Lale in Gita sta skrila večjo količino svojega bogastva, podkupila sta ljudi, da je lahko Lale zapustil jetnišnico, in odpotovala najprej na Dunaj, zatem v Pariz in od tam v Melbourne, kjer sta se ponovno ukvarjala s tekstilom. Ko sta že mislila, da ne bosta mogla imeti otrok, je Gita leta 1961, ko je bila stara 36 let, zanosila. Lale jih je imel 44. Dobila sta sina Garyja. Sin je prepričal očeta, da je spregovoril o svoji skrivnosti.

Gita in Lale sta v Melbournu ostala do konca svojih življenj. Gita je nekajkrat obiskala Evropo, Lale nikoli.

Zakaj je Lale tako dolgo molčal? Kakor je povedala avtorica knjige, je bil vse življenje paranoičen zaradi grozot, ki jih je doživljal tri leta v taborišču. Bal pa se je tudi, da bi ga imeli ljudje za kolaboranta nacistov. Rekel je, da je tetoviral zato, da bi preživel. Delal je, kar so mu določili, in bil je hvaležen, ker je vedel, da se bo naslednje jutro zbudil. Menil je tudi, da bo z molkom prizanesel svoji družini, ker je nosil, kakor je dejal, del krivde.

Tetovaže so postale eden najprepoznavnejših simbolov holokavsta in nacistične tovarne smrti. Taboriščnike so začeli tetovirati jeseni 1941. Lale je tetoviral z napravo z dvema iglama, potem ko so ugotovili, da vtisnjene številke zbledijo. Tetovaže so bile neizbrisljive.

Komentarji: