Torek, 21. 8. 2018, 4.00
5 let, 8 mesecev
Zadnja tekma Sanija Bečirovića in Boštjana Nachbarja
Velika prijatelja, ki gresta še zadnjič na parket
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,13
Košarkarska simfonija ali poslovilna tekma bo dogodek, ki bo 30. avgusta v Slovenijo privabil številne legende tega športa. Sani Bečirović in Boštjan Nachbar sta namreč organizirala svojo zadnjo tekmo, pred njo pa sta se spomnila številnih trenutkov, ki so zaznamovali njuni karieri.
Boštjan Nachbar se je rodil leta 1980, njegov veliki prijatelj Sani Bečriović pa leto dni pozneje. Igrala sta drug proti drugemu in skupaj, se veselila zlate medalje na mladinskem evropskem prvenstvu v Ohridu leta 2000, gradila reprezentančni kult v članski konkurenci, vsak pa na svoj način končala športno pot. Tridesetega avgusta bosta še zadnjič združila moči in pred ljubitelji košarke v Stožicah poskušala s svojimi prijatelji pričarati pravi košarkarski večer.
Kako napredujejo priprave na veliki dogodek?
Sani: Težave imamo. Stožice so premajhne. Premajhne so za VIP-del. Zdaj imamo težavo, ker nismo pričakovali takšnega odziva. Z Bokijem sva na široko zastavila. To so sladke skrbi. Upamo, da bo napolnjen še spodnji zeleni ring. Zdaj smo na polovici zelenega ringa. Res bi radi napolnili Stožice, da bi bilo pravo vzdušje. Spektakel bo, imena prihajajo.
Leta 2005 sta se podala v Beograd in skupaj s soigralci doživela izjemno vzdušje slovenskih navijačev.
Kako ste pripeljali vsa ta imena košarke. Kaj ste jim obljubili, če se malce pošalim?
Sani: Nič nisem obljubil. Na prvo so vsi pograbili. To je čast, potrditev, da sem bil med kariero oseba. Z vsemi sem imel človeški odnos, ob tem pa pomeni tudi, da sem imel igralsko kakovost. Po poškodbi kolena sem spoznal, da si športnik določeno število let, oseba pa toliko, kolikor si te zapomnijo. Imaš tudi vrhunske igralce, ki jih kot osebe niso imeli radi. Meni je očitno res uspelo, če so vsa ta imena potrdila udeležbo. Tudi pri Bokiju.
Verjetno vam je v veliko zadovoljstvo, da vam bodo stali ob strani na poslovilni tekmi?
Sani: Še kar ne dojamem. Vsa ta imena sem gledal z velikimi očmi. Ko sva se z Bokijem pogovarjala in je bilo treba poklicati Zmaga Sagadina in Željka Obradovića, sva še vedno cmok v grlu, ker spoštuješ takšne ljudi. Ko ti takšna oseba potrdi prisotnost, je to veliko zadovoljstvo. Da ne govorim o igralcih. Vsi so se odločili na prvo žogo.
Kaj pomeni poslovilna tekma, zlasti za vaju Bokijem, ker sta kolega?
Sani: Ravno to, da se je končal del najinega življenja. Že začela sva skupaj kot otroka in igrala drug proti drugemu, drug z drugim v reprezentanci … Zdaj bova postavila piko na i na prelepo obdobje najinega življenja, ki naju je zaznamovalo. Pričaralo je toliko lepih spominov, tudi porazov. Ne morem si predstavljati lepšega konca, kot da se skupaj upokojiva ob vseh teh ljudeh, ki sva jih srečala na najini poti. Zlasti s temi v reprezentanci, s katerimi smo veliko izkusili in imamo ogromno anekdot.
Za tovrstno obujanje bi verjetno potrebovali 14 dni?
Sani: (Smeh, op. a.)
(Prišel je še Boštjan Nachbar in pogovor smo nadaljevali skupaj, op. a.)
Boki, kako ste se vi lotili klicanja?
Boki: Hitro se je izkazalo, da bo šlo dobro. Pri prvih dveh sem opazil zanimanje in jasno mi je bilo, da bo tako tudi pri vseh preostalih. Organizacija bo super. Nekaj fantov se zaradi priprav žal ne bo moglo udeležiti te tekme.
Nastopila sta tudi na dveh svetovnih prvenstvih leta 2006 in 2010.
Pri vas je siva barva znamenje za upokojitev?
Boki: Bolje je, da sem siv kot plešast. Imam nekaj igralcev, videli jih boste na tekmi, ki mi pravijo: "Odkar sva se nazadnje videla, si malce bolj siv." Moj odgovor je, da rajši to kot karkoli drugega. Trenutek za slovo je pravi. Lansko sezono sem na začetku še imel načrt, da bi morda igral v drugem delu. Tudi s Sanijem sem govoril o tem, vendar bolj kot se je bližal čas novemu letu, bolj sem videl, da me druge stvari bolj zanimajo. Želje, da bi odigral pol sezone, je bilo manj. Vedno me je zanimala top zgodba, zato sem imel nekaj težav v Sevilli. Navajen sem bil, da igram na najvišji ravni. Kjerkoli sem bil, so bili top klubi in se borili za visoke uvrstitve. Rekel sem si: če ne bom našel takšnega kluba, ne bom šel. Da bi šel pa le v kakšno državo za pol leta, tam zaslužil in nekaj še igral, tega si nisem želel. Zakaj bi? Matematično se ni izšlo.
Je vas, Sani, zagrabilo, da ste se angažirali za trening za to poslovilno tekmo? Boki je bil vendarle dlje košarkarsko aktiven od vas.
Sani: Ne, ne, ni me …
Kako ne, saj sem vas kmalu po tem, ko sta objavila termin poslovilne tekme, videl, kako ste tekli na Šmarno goro?
Sani: To sem hodil (smeh, op. a.).
Boki: A je tudi pot za avto, ki pelje navzgor (smeh, op. a.)?
Sani: Pravzaprav mi je ta simfonija prišla prav, da sem se spet aktiviral. Da preživim to tekmo in se ne poškodujem. Po tej plati sem se aktiviral, sicer ne. Ko sem končal kariero, sem sam sebi zameril, ker sem igral eno leto preveč. Peljali so me v Italijo. Projekt je bil. Postal bi športni direktor ali trener, pa je klub propadel. Nato sem šel v drugo ligo. To sem sam sebi zameril. Kot je Boki rekel, sem tudi sam igral za klube, ki so se potegovali za lovorike. In to me je gnalo naprej, da sem treniral. Da sem bil strog do sebe. Ko sem šel raven nižje, se nisem mogel prisiliti, da bi treniral. Le to bi spremenil, če bi lahko.
30. avgusta bosta v Stožicah odigrala poslovilno tekmo.
Košarkarsko simfonijo si lahko predstavljamo kot orkester, dirigent pa je le en. Kdo bo tokrat glavni?
Sani: Vsak v svoji ekipi.
Parket pa bo le en …
Sani: To bomo videli na koncu (smeh, op. a.). Šalim se. Simonija je bila moja ideja, ker se bo združilo toliko velikih imen, ki se spletejo v to zgodbo. Vsak bo dal svojo noto. To sem predstavil Bokiju in je dejal, da mu je zelo všeč. Sicer ne bomo uigrani kot orkester, a vendarle.
Boki: Dirigent že, vendar ne moreš brez inštrumentov. Oba bova imela isto vlogo.
Bo zmaga imperativ?
Sani: To bomo videli na tekmi.
To zdaj skrivnostno govorita …
Boki: Želja je, da bi tekma super uspela. Da bo atraktivna, da bo veliko smeha … To si želimo. Če bo izenačeno, bomo najbolj srečni.
Kateri dogodek vaju najbolj veže?
Boki: Evropsko prvenstvo in zlata medalja leta 2000 na Ohridu, članska reprezentanca in Beograd, tudi svetovna prvenstva. Oba sva bila na Japonskem in v Turčiji na svetovnem prvenstvu.
"Šokantno, ker nismo bili niti blizu temu, da bi bili favoriti na tem prvenstvu."
Kako se spominjate zlate medalje na mladinskem svetovnem prvenstvu?
Sani: Šokantno, ker nismo bili niti blizu temu, da bi bili favoriti na tem prvenstvu. Španci, Grki, Hrvati, Srbi so imeli velika imena. Mi smo bili OK, vendar nič strašnega, kot so bila imena Fotsis, Reyes, Raul Lopez, Radmanović, Papadopoulos. Po mojem nas je povezalo, da smo se poznali že od mladih nog. S trenerjem Zokijem Martićem in Draženom Grbcem nam je uspelo vse to druženje zunaj parketa prinesti na igrišče. Vedelo se je, da sva z Bojkijem nosilca. Vsi smo vedeli, da preostali pomagajo. Če bo Sani vrgel tridesetkrat in ne bo zadel, bodo rekli, naj vržem še enkrat. Ko sva začutila podporo, je vsak od njih našel svoje mesto in s svojo kakovostjo pripomogel h končnemu uspehu. Žal mi je, da te sinhronije nismo našli na članski ravni. Vedno je bila kakšna poškodba, trenutno nezadovoljstvo, nismo našli prave vloge v sistemu.
Verjetno je bilo drugače tudi, ker ste bili takrat še mladi, neuveljavljeni, kot pa je bilo v članski izbrani vrsti, ko ste že imeli uspešne kariere.
Sani: Tudi je vplivalo.
Boki: Vedno smo imeli močne ekipe, redko pa hierarhijo v ekipi. S tem se ubadajo vse reprezentance. Pomembno je, kako se ti na prvenstvu vse sestavi: dnevna forma, poškodbe, kakšna taktična odločitev. Ogromno dejavnikov je. Nianse so. Razlike so bile med nami in reprezentanco Egipta, ne pa med nami in Srbi na evropskem prvenstvu leta 2009, ko smo v polfinalu izgubili. Na takšnem prvenstvu se mora sestaviti veliko stvari. Več, kot si ljudje mislijo.
"Igrati v ligi NBA, biti v končnici in biti faktor, dosegati 14, 15 točk v povprečju. Nič ne obžalujem. Nasprotno. Če bi se vrnil 30 let v preteklost in bi mi kdo rekel: Ti, dečko iz Dravograda, boš igral v ligi NBA, evropskih in svetovnih prvenstvih, bi ga čudno gledal. Presegel sem svoje sanje in želje."
Ste pa verjetno zadovoljni s kariero?
Sani: Absolutno. Zlasti s temi poškodbami. Kakšne so bile črne napovedi … To me zdaj osrečuje. Vstal sem od mrtvih, z invalidskega vozička. Napoved, da bom hodil normalno, je bila čudež, kaj šele, da bom igral košarko. Tega mi ne more vzeti nobena medalja. To je moja največja zmaga po športni plati.
Boki: Igrati v ligi NBA, biti v končnici in biti faktor, dosegati 14, 15 točk v povprečju. Nič ne obžalujem. Nasprotno. Če bi se vrnil 30 let v preteklost in bi mi kdo rekel: Ti, dečko iz Dravograda, boš igral v ligi NBA, evropskih in svetovnih prvenstvih, bi ga čudno gledal. Presegel sem svoje sanje in želje. Morda je grenak priokus, da z reprezentanco nismo dobili medalje. In morda to, da v ligi NBA nisem igral dlje. Vrnitev NBA mi ni uspela. Ko sem prišel zavestno v Evropo, sem želel igrati dve leti, vrata pa so se tam hitro zaprla. Lahko imaš malce sreče ali ne. Leta 2011 sem bil že nazaj. V Charlotte sem šel na trening, imel dogovorjeno pogodbo, opravil trening, dejali so, da je vse super. Klub je medtem že začel priprave, njihov prvi organizator igre pa se je poškodoval. Dejali so mi, da bodo pripeljali novega, mene pa postavili pred vrata. S šestimi kovčki sem prišel v Charlotte. Lani sem v Detroitu srečal enega od takratnih pomočnikov in mi je dejal, da bi bil sicer nosilec. Nekatere stvari se ti morajo tudi sestaviti. In če bi se mi, bi bil do leta 2016 igral v ligi NBA in do konca ostal tam. Ampak na vse stvari ne moreš vplivati.
Drugi del pogovora o njunih načrtih in ciljih za prihodnost pa sledi v nedeljo.
