Zaslužkarji na stečajnih pogoriščih

Kako donosen posel je pravzaprav vodenje stečaja, ko na pogorišču podjetja ali posameznikove usode skušajo upravitelji iztržiti od preostanka premoženja čim več za poplačilo upnikov? Večina stečajnih upraviteljev, ki smo jih povprašali o zaslužkih, številk ni povedala.

Pogosta predstava med ljudmi je, da se upraviteljem cedita med in mleko. Toda predsednik zbornice stečajnih upraviteljev Marko Zaman jo zavrača. Doslej najvišja nagrada upravitelju pri nas je sicer znašala več kot 600 tisoč evrov. Statistika oziroma zbirni podatki o zaslužkih stečajnih upraviteljev ne obstajajo.

Stečajni upravitelj, ki ima odprtih 96 stečajev, je na primer Damjan Belič, javnosti trenutno bolj znan kot predsednik nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, ki sicer dejavnost vodenja stečajev opravlja prek svojega podjetja Neos. Okoli polovica letnih prihodkov te družbe, po zadnjih javno objavljenih podatkih jih je bilo 227 tisoč evrov, je po njegovih besedah iz opravljanja funkcije stečajnega upravitelja. Lani je s stečajnimi nagradami, trdi Belič, zaslužil manj, okoli 70 tisoč evrov.

Veliko stečajnikov je odvetnikov, tako tudi Alja Markovič Čas, ki trenutno vodi 140 stečajev. Melita Butara, nekdanja predsednica stanovske zbornice, ki vodi 124 stečajev, pravi, da je lani z njimi zaslužila 48 tisočakov. Drugi, ki po podatkih Ajpesa vodijo največ stečajev, na naše vprašanje o zaslužkih niso odgovorili.

Kakšna nagrada je ekscesna

V preteklosti je razburjal primer stečaja krškega Vidma, v katerem si je upravitelj Branko Ogorevc izplačal več kot 600 tisoč evrov nagrade za vodenje postopka. »Visoke nagrade so prej ekscesi kot ne. Že 80 tisoč evrov bruto na leto je eksces,« meni predsednik zbornice Marko Zaman. Zbirnih podatkov o nagradah, ki jih dobijo stečajniki, ni. Ta statistika, ne glede na afere iz preteklosti, ne zanima ne pravosodnega ministrstva ne stanovske zbornice.

Se je pa analize stečajev pravnih oseb lotil Jaka Cepec z ljubljanske ekonomske fakultete. Analiziral je 1251 stečajev v obdobju petih let, do leta 2013, in ugotovil, da v 70 odstotkih primerov sploh ni bilo delitve stečajne mase, ker so stroški postopka presegli celotno stečajno maso. »Pri tistih 30 odstotkih postopkov, kjer je prišlo do delitve premoženja, pa so stroški znašali v povprečju polovico stečajne mase,« povzema svoje ugotovitve. Stroški postopka vseh analiziranih stečajev so v povprečju dosegli 86 odstotkov stečajne mase, kar pomeni, da je za poplačilo upnikov ostalo resnično malo. Povprečna nagrada stečajnega upravitelja v analiziranih postopkih je bila po Cepčevih ugotovitvah 7398 evrov, pri redkih postopkih, kjer je sploh prišlo do delitve stečajne mase, pa 19.485 evrov.

»Nagrade iz stečajnih postopkov so bolj ali manj konstantno visoke. Nikakor pa denarna nagrada ni dejavnik, zaradi katerega bi se odločil za to delo. Če bi danes izbiral, stečajnega upraviteljstva gotovo ne bi izbral, težava pa je v virih za nagrajevanje, teh namreč ni,« pravi Zaman. Sam trenutno sicer skrbi za 91 stečajnih postopkov. Vodi jih ločeno od svojega odvetniškega posla, s statusom samostojnega podjetnika, ki ga je registriral za ta namen. »Koliko nagrade za stečaje dobim na leto, je težko oceniti, ker lahko v letošnjem letu dobim izplačano nagrado za delo, ki sem ga opravil pred dvema ali tremi leti,« pravi. Po njegovem se posla stečajnega upravitelja pravzaprav ni pametno lotiti. Zakaj? Najprej zaradi »čudnega sistema nagrajevanja«, pa tudi zato, ker tam »kjer nič ni, niti vojska ne more nič vzeti«, hkrati pravila ne predvidevajo nagrajevanja upraviteljev iz proračuna. »To ni posel, v katerem bi si lahko naredil poslovni načrt, poleg tega moj poslovni izkaz ni nujno pokazatelj količine in kakovosti opravljenega dela,« pojasnjuje Zaman.

Upniki upravitelja zamenjajo le izjemoma

Zaman je jeseni prevzel vodenje stečaja Mipa, potem ko je novogoriško okrožno sodišče zaradi nezadovoljstva upnikov razrešilo Miroslava Benedejčiča. Predsednik zbornice se takšnega primera zamenjave upravitelja ne spomni, dosedanjega načina vodenja Mipovega stečaja pa ne želi javno komentirati. Upniški odbor je sicer Benedejčiču očital nezadostno dejavnost pri prodaji stečajnega premoženja družbe, ki je v stečaju že osmo leto. Nezadovoljstvo upnikov z upraviteljem je po Zamanovem mnenju najpogosteje posledica tega, da mu ne uspe prodati stečajne mase, vendar sam ni nujno vedno kriv za to. Na upravitelja je mogoče uperiti prst le, če prodaja propade, ker je počasi vodil postopke in prepočasi pripravil podlage za prodajo. Zaman zase pravi, da ne zna na pamet našteti vseh postopkov, ki jih vodi, na pamet pozna samo tiste, v katerih je kaj stečajne mase.

Po Cepčevi študiji je bilo povprečno poplačilo upnikov v analiziranih stečajnih postopkih le 6,8-odstotno. Prednostni upniki (delavci) so v povprečju dobili 17,7-odstotno poplačilo, zavarovani upniki pa 37,4-odstotno. Stečajni postopek pri nas sicer traja povprečno 18 mesecev, toda nekateri primeri se vlečejo tudi več kot dvajset let. Stečajni upravitelji pa premoženje prodajajo večkrat. Tako bo na primer v šestem poskusu stečajni upravitelj Tomaž Kos skušal prodati premoženje polzelskega Garanta, skupaj ocenjeno na več kot milijon evrov, ponudbe za nakup zbira do sredine prihodnjega meseca. Kos je trenutno vpet v 105 stečajnih postopkov. Po številu postopkov, ki jih vodi, pa je rekorder ljubljanski odvetnik Miha Mušič – vodi kar 156 stečajev.

Kdo sploh nadzira stečajne upravitelje?

Zaman je prepričan, da toliko nadzora, kot ga je nad upravitelji, ni v nobenem drugem delu gospodarstva. Poleg upnikov in sodišča jim gledajo pod prste še zbornica, pravosodno ministrstvo in pogosto tudi poslanci. »Zagotovo nas, ki pridemo v nasedlo podjetje, nadzirajo bolj kot direktorje, ki so do tega pripeljali, imajo neposreden dostop do virov in bi lahko preprečili takšno usodo podjetja,« poudarja. A ne glede na to so bili tudi stečajni upravitelji vpleteni v afere. Tako je v pravnih krogih pred dobrimi štirimi leti završala afera »prijatelji v stečaju«, ko je prišla v javnost informacija s fotografijami zasebnih druženj, iz katerih je bilo razvidno, da se nekateri sodniki, ki bi morali nadzirati stečajne upravitelje, s temi družijo tudi zasebno in z njimi prijateljujejo. Poleg tega je zakrožilo anonimno pismo, v katerem je pisalo, da so stečajni upravitelji razdeljeni v močne skupine, ki lahko prek sodnika ali administratorke v sprejemni stečajni pisarni sodišča dosežejo, da se kljub računalniškemu programu, ki naj bi zadeve upraviteljem dodeljeval avtomatično, neki stečaj dodeli članu skupine. Ta naj bi nato poskrbel za druge člane skupine tako, da pri njih naroča storitve.

Znana je tudi afera, povezana s stečajem Industrije usnja Vrhnika, ko je ljubljanski okrožni sodnik Gregor Collauti stečajni upraviteljici Nataši Gibičar Toš po šestmesečnem delu odobril 189.236 evrov nagrade za pripravo otvoritvenega poročila. Takratni pravosodni minister Aleš Zalar je zato napovedal, da bo visoke nagrade stečajnih upraviteljev omejil; tako je nastal pravilnik o tarifi za odmero nagrade, ki je izplačila upravitelju za posamezen stečaj omejil na 80 tisoč evrov. Preden je bil sredi leta 2012 uveljavljen, pa se je povečalo število odločitev sodišč za odmero nagrad upraviteljev. Tako so tik pred uveljavitvijo pravilnika sodniki podpisali 124 takih sklepov, medtem ko je bilo prej mesečno povprečje okoli 26. »To nas je zelo neprijetno presenetilo. Vprašali smo se, ali ne gre za nedopustne povezave med upravitelji in sodniki,« je takrat izjavil Zalar.

Sanjski posel, ki to ni več

Sistem plačila v stečajih, vsaj večinoma, ni naravnan tako, da bi uspešnejši upravitelji lahko dobili višje nagrade. »Glavni problem je že dejstvo, da sodišče pri določitvi upravitelja ne more imenovati tistega, za katerega meni, da je uspešnejši. Zakonodajalec je torej v strahu pred aferami, kot je bila 'prijatelji v stečaju', sprejel odločitev, ki onemogoča kakvostnejšim upraviteljem, da bi bolje prosperirali. Skratka, uničil je možnost kvalitativne konkurence,« opozarja Jaka Cepec.

Nagrade stečajnim upraviteljem pri nas so sicer precej nižje kot v tujini, sploh pa so ureditve različne. V Nemčiji je nagrada odvisna od unovčenega dolžnikovega premoženja: upravitelj dobi 40 odstotkov pri najnižji vrednosti (25.000 evrov), če unovčeno premoženje dolžnika presega 50 milijonov evrov, pa prejme največ pol odstotka. V Avstriji nagrada ne sme biti nižja od dveh tisočakov, medtem ko v Veliki Britaniji upniški odbor odloči, ali je upravitelj plačan po urni postavki ali v deležu unovčenega premoženja dolžnika. »Primerjava pokaže, da so upravitelji v Sloveniji tudi relativno, torej v deležu od stečajne mase, plačani manj kot kolegi v tujini. Če dodamo še dejstvo, da so gospodarske družbe v povprečju prav tako manjše kot v tujini in so zato manjše tudi stečajne mase, so nagrade v absolutnih zneskih še bistveno manjše,« poudarja Cepec.

Vprašanje je torej, ali se upraviteljem res cedita samo med in mleko. Sicer pa vsak lahko postane stečajni upravitelj in njihovo število se ves čas povečuje. Toda slika o sanjskem poslu se za novopečene upravitelje pokvari že na začetku, ko morajo plačati zavarovanje in članarino zbornici v znesku 1500 evrov.