Vse Junckerjeve ženske

Sestavljanje nove evropske komisije pod vodstvom Luksemburžana Jean-Clauda Junckerja in razdeljevanje ključnih položajev v njej se bo nadaljevalo še v prihodnjih tednih in ne bo končano pred septembrom. Tudi v evropskem parlamentu, ki pri potrjevanju prihodnjih komisarjev noče biti le glasovalni stroj, se lahko zgodijo še kakšna neprijetna presenečenja.

Z iztekom neuradnega Junckerjevega roka članicam za predlaganje kandidatov so znani vsaj prvi obrisi prihodnje komisije in vodilnih kadrov v njej. Predlogov ni dobil le od dveh članic, Bolgarije in Belgije. V obeh imajo notranjepolitične zaplete. Med resnimi kandidati sta oba njihova dosedanja komisarja, Kristalina Georgieva (mednarodno sodelovanje) in Karel De Gucht (trgovina). Bolgarka Georgieva se utegne na koncu potegovati za enega od najbolj prestižnih položajev v Bruslju, visokega zunanjepolitičnega predstavnika Unije.

Ta bitka bo še ostra. Rim bi imel na tem položaju vodjo italijanske diplomacije Federico Mogherini, Poljska pa je poslala v ogenj zunanjega ministra Radosława Sikorskega, ki med ukrajinsko krizo zagovarja ostra stališča do Rusije. Glavno vlogo pri imenovanju bodo imeli voditelji članic, ki se bodo konec meseca zbrali na posebnem kadrovskem vrhu EU, na katerem naj bi izbrali še naslednika Belgijca Hermana Van Rompuya na položaju predsednika evropskega sveta. Izbor obeh vodilnih funkcij v EU bo vplival na nadaljnje spolno, politično in geografsko ravnotežje pri sestavljanju komisije.

Bistven je človek, ne država

Juncker ima pri delitvi resorjev težko nalogo. Sam sicer pravi, da položaji pripadajo osebam, in ne državam. Toda vodilne članice, seveda, zahtevajo močne resorje. Nemški komisar Günther Oettinger, ki je bil zadnjih pet let pristojen za energetiko, bo imel gotovo eno vodilnih vlog v komisiji. Pariz pošilja v Bruselj nekdanjega finančnega ministra Pierra Moscovicija. Zlasti v severnih državah je bilo v zadnjih tednih kar veliko kritik, povezanih s pričakovanjem, da bi komisar iz Francije, ki krši proračunska pravila, dobil resor, povezan z nadzorom javnih financ. Manj vplivne članice, ki so predlagale ne najbolj prepričljive kandidate, bodo lahko izbirale predvsem med resorji, ki bodo še na voljo. Ti imajo v različnih obdobjih različen pomen. Ker se je v zadnjih letih pripravljal proračunski okvir EU za obdobje 2014–2020, je imel, denimo, komisar za proračun, Poljak Janusz Lewandowski, večjo vlogo, kot jo bo imel njegov naslednik. Tudi širitev EU v prihodnjih letih ne bo prestiž­no področje, saj vstopa novih članic z Balkana, ki so v različnih fazah približevanja, pred letom 2020 gotovo ne bo.

Junckerju kar nekaj težav povzroča »žensko vprašanje«. Ob Mogherinijevi in Georgievi sta uradno kandidatki za komisarski položaj le še dve: Čehinja Věra Jourová in Švedinja Cecilia Malmström. Tako je moral mamiti članice, da bodo dobile vplivnejše položaje v komisiji (tudi eno od več podpredsedniških mest), če bodo ponudile ženske. Kljub temu bo Juncker težko dosegel cilj, da bi bilo v komisiji toliko žensk kot doslej, devet. Kakšna bo še prišla iz držav, kakršna je Slovenija, ki so se odločile za več kandidatov in kandidatk. Drugače kot pri nas so njihova imena še bolj ali manj tajna.

Predsednica vlade v odhodu Alenka Bratušek je kot področja, za katera se zanima naša država, naved­la transport, regionalno politiko in proračun, za slovenskega komisarja Janeza Potočnika pa so ta področja energija, notranji trg, konkurenčnost in industrija. Vsekakor se bodo morali komisarski novinci brez pravih izkušenj v Bruslju »prebiti«. Pod sabo imajo namreč številčen in visoko usposobljen evrokratski aparat, ki nima veliko posluha za politike in poskuša uveljaviti predvsem svojo voljo.