V nedavni študiji so psihologi po njihovih prvih avtobiografskih spominih povprašali 6000 ljudi vseh starosti. Udeleženci raziskave, katere izsledki so bili nedavno objavljeni v znanstvenem članku Fictional First Memories, so psihologom pripovedovali o svojih prvih spominih: koliko so bili stari, kako čustveno in živo se spominjajo in s kakšne perspektive vidijo ta spomin – so pri tem zunanji opazovalec ali ga vidijo skozi lastne oči?
Izkazalo se je, da se večina ljudi kot svoj prvi spomin navaja dogodek, ki se je zgodil v prvi polovici njihovega tretjega leta življenja. To dognanje je v skladu z raziskavami, ki so jih psihologi o spominu opravili že v preteklosti. A nekateri ljudje, takšnih je okoli 40 odstotkov, pravijo, da se spominjajo dogodkov izpred svojega tretjega leta starosti. Približno 14 odstotkov ljudi celo pravi, da se spominjajo dogodkov povsem z začetka življenja – ko so bili stari manj kot leto dni.
Znanstveniki, ki so svojo karierno pot posvetili proučevanju spomina, se strinjajo, da nevrološki procesi, ki so potrebni za tvorjenje in shranjevanje avtobiografskih spominov, niso razviti do približno tretjega ali četrtega leta. Mnogi psihologi beleženje spominov povezujejo tudi z razvojem govora, ki otrokom omogoča pogovarjanje o dogodkih, s tem pa shranjevanje in organiziranje spominov v lastni avtobiografiji.
Nekateri se spominjajo, kako je biti dojenček
Toda kako je potem možno, da se nekateri spominjajo, kako je biti dojenček? Ena od možnih razlag pravi, da ti ljudje napačno ocenjujejo svojo starost v svojem spominu. Zanašanje na lastno oceno svoje starosti je pogosto vse, kar imamo, ko po množici spominov brskamo za svojim prvim. A kot piše Quartz, bi potemtakem spomini ljudi, ki trdijo, da se spominjajo dogodkov pred svojim tretjim rojstnim dnem, a so pri tem v resnici napačno ocenili svojo starost, vsebinsko sovpadali s spomini, ki se beležijo po tretjem letu. A ni tako. Ljudje, ki pravijo, da se spominjajo dogodkov iz zgodnjega otroštva, pravijo, da se spominjajo vozička, zibke in tega, kako so se učili hoditi. V nekaterih primerih ljudje celo trdijo, da se spominjajo porodnišnice. Prvi spomini večine ljudi so sicer povezani z igračami, vrtcem in ostalimi stvarmi, s katerimi se ukvarjajo tri- in štiriletniki. Znanstveniki tako prepoznavajo dve skupini spominov, zaradi česar se teorija o napačnem določanju lastne starosti izkaže za nepravilno.
Kolaž fotografij, pripovedi, filmov in domišljije
Psihologi ponujajo še eno razlago: spomini, ki segajo precej v čas pred tretjim letom starosti, so zelo verjetno fikcija. Ljudje, ki se spominjajo porodnišnice, zibke, vozička in zgodnjega otroštva, se najverjetneje »spominjajo« dogodkov, ki se v resnici niso zgodili, pač pa so možgani sestavili lepljenko iz fotografij, pripovedi, filmov in domišljijskih dogodkov ter aktivnosti, ki se dogajajo v življenju dojenčka. Nekateri ljudje sčasoma pričnejo to kombinacijo domišljijskih fragmentov doživljati kot lasten spomin.
Kot še poudarjajo psihologi, prav vsi spomini vključujejo delec domišljijskega. Dogodkov si namreč ne zapomnimo tako, kot se se v resnici zgodili, pač pa gre za našo psihološko reprezentacijo doživetega. Takšno je zdravo in normalno delovanje spomina. Pri »spominjanju« dogodkov iz zgodnjega otroštva, ki se v resnici niso zgodili, pa gre morda za psihološko potrebo bo tvorjenju spominov iz obdobja, ko nimamo resničnih spominov. Zakaj si nekateri ljudje domišljajo, da imajo spomina iz najzgodnejšega otroštva, za zdaj za psihologe ostaja neznanka.
