Jackie Kennedy je bila brezobzirna in razvajena

Ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled. In če je Jackie Kennedy dajala vtis omikane, nežne, malce plahe in elegantne ženske s preobiljem naravnega šarma, je bila za zaprtimi vrati razvajena, zadržana, že vzvišena in celo brezobzirna, vsaka njena beseda, gib in gesta pa so bili natančno preračunani. »Kennedyjevi so bili scenaristi, režiserji in glavne zvezde svoje lastne predstave. Z mislijo na vsako podrobnost so si izdelali identitete, ki so poosebljale najodličnejše lastnosti, a tudi Jackie in JFK sta za zaprtimi vrati Bele hiše ti maski padli z obraza,« pa v novi biografiji The Afterlife of John Fitzgerald Kennedy profesor in zgodovinar Michael J. Hogan razgalja nekdanji prvi par Amerike v povsem drugačni luči.

Le malo francoske krvi

Jackie je odraščala s prepričanjem, da je potomka francoske aristokracije. Premožno okolje in obiskovanje zasebnih šol sta le še okrepili njeno vero v resničnost dedkovega pripovedovanja o njenem izvoru, ki ji je tudi pomagala odmisliti nič kaj laskavo resnico o svojem očetu, ki je »čezmerno pil, zafrčkal večino družinskega denarja ter ženi kot po tekočem traku natikal roge, dokler ni pri Jackiejinih enajstih vložila ločitvenega zahtevka«. A če je mlada Jackie slednje še nekako, čeprav težko, pogoltnila, je doživela šok popolne streznitve razočaranja, ko je v 50. letih minulega stoletja izvedela, da je zgodovina njenega družinskega drevesa zgolj laž. Po njej se ne pretaka kri francoskega plemstva, še več, v njej se skriva le osminka Francozinje, po materini plati pa izvira iz družine skromnih in ubožnih irskih imigrantov! A se je kljub temu oklenila laži, ki je postala integralni del njene identitete.

V odraslosti je z mamo ni povezoval topel, tesen odnos. Četudi sta si bili – tako piše vsaj Hogan – podobni kot jajce jajcu, obe z neusahljivo željo po vzponu po družbeni lestvici, ki sta, ko jima je to prišlo prav, izžarevali šarm in humor. Obe sta znali javnosti predstaviti skoraj popolno, idealizirano različico sebe, pri tem pa je Jackie spretno izkoriščala tudi svoj smisel za modo. Ki pa je prišel z že nespodobno ceno, sploh ker je stavila le na francoske oblikovalce visoke mode, zaradi česar se je nanjo vsul plaz kritik med JFK-jevo predsedniško kandidaturo leta 1960. Tako je nespodobne račune začela pošiljati kar tastu Josephu P. Kennedyju in jih tako skrila pred pozornostjo javnosti. Se je pa v zameno morala omejiti na ameriškega oblikovalca – in izbrala Olega Cassinija, po rodu sicer Parižana, ki je pridobil ameriško državljanstvo in postal priljubljen oblikovalec hollywoodskih veljakov. »Zase je želela le unikatna oblačila, saj ni želela videti istih oblačil na debelinkah,« je povedal Cassini. Ob tem, da se je rada okitila s tiaro, saj si je tako laže zamišljala, da ni le prva dama Amerike, ampak da sta z možem že skoraj kraljevski par, ki bosta Washinghton spremenila tudi v družabno in kulturno središče sveta.

Razvratne zabave

Jackie in JFK. Navzven morda popoln par. A v zasebnosti gostitelja hrupnih, že razvratnih zabav, kjer se je do jutra pilo in kadilo, JFK pa je na njih tudi lovil intimnosti željne ženske, in to pred ženinimi očmi. Kar je sicer rahljalo njun zakon, a je zakoncema Kennedy vseeno uspelo, da njegova seksualna nagnjenja niso polnila časopisov. Tudi če je to pomenilo, da sta v zameno za molk vabila odgovorne za novice na divje zabave, oropane vsakršnih zadržkov. Podobno jima je pred mediji uspelo skriti Jackiejino kadilsko navado kot tudi to, da sta se oba, da sta lahko vzdržala divji tempo zabav, naslonila na berglo amfetaminov.

Morda so jo mediji orisovali kot skrbno in ljubečo mamo Johnu in Caroline, pa vendar je bila njuna angleška varuška Maud Shaw tista, na plečih katere je ležal večinski del vzgoje in skrbi. Jackie je namreč vse prerada pobegnila v katero od podeželskih družinskih rezidenc ali se podala v Evropo. In prav tako je bilo nato na Maude, da je otrokoma sporočila strašno vest o atentatu na njunega očeta leta 1963. Jackie pa je smrt moža izkoristila za to, da je še bolj poveličala moževo zapuščino. Jo zgladila in spolirala, odstranila vse madeže in ga svetu predstavila kot ultimativnega vseameriškega junaka, ki je dal življenje za mir in demokracijo. V ta namen je poskrila vse dokumente, od seznama obiskov v Beli hiši do telefonskih izpiskov, vse, kar bi lahko pričalo o njegovih skokih čez plot, zlorabi amfetaminov in podobnih nelaskavih podrobnostih. Založnike je zaprosila, naj cenzurirajo vse, kar bi lahko omadeževalo spomin na pokojnega predsednika. Ljudi, ki so ga poznali, pa pozvala, naj z zgodovinarji ne spregovorijo niti besedice. Če sta namreč že za časa življenja negovala podobo popolnosti, je želela, da se JFK-ja po smrti spominja že kot romantičnega junaka, ki ima morda več kot z resnico skupnega z miti in legendami.