V & O

Zvezdanina modrost: Me smo tiste, ki vzgajamo moške

Nikogar na svetu ne moreš spremeniti, to ni v naši moči. To je vsa preprosta resnica.
Fotografija: Zvezdana Mlakar. 
Odpri galerijo
Zvezdana Mlakar. 

Draga Zvezdana!

Stara sem 20 let in imam vsega poln kufer. Sem študentka in živim lepo, v urejeni družini, denarja nam ne manjka, pravzaprav sem razvajena. Od znotraj pa sem že čisti zombi. Naša lepa družina je samo fasada. Odkar vem zase, sem sama. No, mama je tukaj ves čas, a tudi ona veliko dela, je pa celo življenje nesrečna s fotrom, svojim možem, ki ga pravzaprav sploh nikoli ni. Celo življenje gledam žensko, ki se pretvarja čez dan, kako ima vse urejeno, ponoči pa jo poslušam hlipati v blazino in gledam, kako zjutraj hiti skrivati podočnjake. Oče dela, potuje, ima veliko uspešno kariero in lahko preštejem na prste ene roke, kolikokrat me je vzel kot otroka v naročje, z mano se ni nikoli pogovarjal, na počitnicah sva gledali izgubljenega človeka, ki je pil, bral časopise in spal. Sovražim ga, sploh zdaj, ko je pri 55 prišel z novico, da se ločuje in da ima novo žensko, s katero pričakuje otroka. Sovražim moške, sovražim očeta, tega nagnusnega starca brez vesti. Tulila sem nanj, ko sem izvedela, pa mi je rekel, da se je celo življenje žrtvoval zame in da je končno čas, da zaživi, kot si želi. Prisežem, da se zame ni nič žrtvoval, nič, nikoli. Če misli s tem denar, bi bila raje 100-krat revna, samo da mi ne bi bilo treba gledati tega neodgovornega smrduha. Mama je pravzaprav srečna, jaz pa sem besna, besna. Kako naj mu povem, da je kreten, kako naj mu dopovem, da mi ni, razen življenja, dal nič! Razen neskončne jeze!

Vanja


Draga Vanja!

Nikomur ne moreš nič dopovedati, če te on noče ali ne more slišati. Nikogar na svetu ne moreš spremeniti, to ni v naši moči. To je vsa preprosta resnica. Starši so popotnica, ki jo dobimo ob rojstvu in z njimi dobimo vse lepo in vse rane, ki si jih potem celo življenje ližemo in jih rešujemo. Neal Donald Walsch nas v knjigi Pogovori z Bogom sprašuje, kdo je bil tisti prvi, ki nam je rekel, da nekaj ni v redu z nami, kdo je bil tisti prvi, ki nas ni videl ali slišal ali nam povedal, da nekaj delamo narobe? Kdo? Naši starši! Mi jih imamo za bogove in jim verjamemo. Sploh nimamo izbire. Nikjer ni pravega Boga, ki bi nam rekel, da smo čudoviti takšni, kot smo. Nikjer ni nikogar, ki bi nam povedal, da smo mi božji in da smo prišli na ta svet doživljat življenje v vsej polnosti z močjo najčudovitejšega bitja, ki smo mi sami. Verjameš tem mojim besedam (Walschovim)? Zakaj ne? Ker jih nisi slišala od staršev, edinih ljudi, ki jim verjameš, ki si jim verjela, ko se je gradila tvoja osebnost. Naučili so te, da je ljubezen pogojna. Pa smo tam, kjer ni muh! Beri to knjigo, marsikaj boš drugače razumela. Pomembno je, da se ukvarjaš s sabo. Da odrasteš in sprejmeš odgovornost. Življenje ni proces odkrivanja, temveč ustvarjanja. Očeta ne moreš spremeniti, vajinega odnosa ne moreš popraviti. Lahko ga le razumeš. Verjetno je zelo ranjen človek, ki nima stika s sabo, se ne ukvarja z globinami in teminami svojega notranjega sveta in živi na površini, saj tam ne boli tako zelo, kot lahko boli v srcu. Verjetno ga je tako zelo strah ljubezni, da ti niti v oči ne more pogledati. Če bi šli v psihološko analizo, bi lahko naleteli na kaj patološkega in to res nima smisla. Naj živi, kot si želi. Biti ranljiv, ljubeč, občutljiv pač niso njegove močne točke. Vso pravico imaš, da mu poveš, kaj misliš, da si jezna in besna. A kaj od tega te bo potolažilo in ti prineslo očeta, kakršnega si želiš? Nič. Ne sliši te, ker te ne more. Enostavno ne zmore tako globoko. Ne obvlada sočutja, ker če bi ga, tudi tvoje mame ne bi tako zanemarjal. Videl bi, kaj ji povzroča, in že zdavnaj bi videl tvojo lakoto po njegovi pozornosti. Ne zmore! Ker si pomembna ti, ki si mlada dama pri dvajsetih, bi ti rada položila na srce, da se potopi v svoje občutke in začni graditi svojo vrednost in ljubezen do sebe, SAMA! Ne bo šlo drugače. Z izobraževanjem, branjem, delom na sebi, obiskom delavnic (priporočam delavnice Tomislava Kuljiše, osebni razvoj) ali obiskovanjem dobrega psihoterapevta boš prišla do resnice o sebi, do svojega bistva. Bodi ustvarjalna, stopi na svojo pot! Predelaj občutke jeze, sramu, apatičnosti in se bojuj zase. Niso vsi moški enaki! Zadnje čase pogosto slišim, da so moški v krizi in da jim ženske jemljemo moč. To je popolnoma noro, da nas po tisočih letih, ko smo bile vedno drugorazredne, zdaj spet pribijajo na križ, da smo spet krive. Nosimo pa resnično veliko odgovornost, saj smo me tiste, ki vzgajamo moške. In mama je tista, ki zaznamuje prva leta življenja, globoko in dokončno. Če je mama od znotraj takrat nesrečna, lahko na zunaj dela vse prav in dobro, a svojo nesrečo, nevrednost in vso drugo navlako bo prenesla nate in te ne bo mogla zaščititi. Zato v tvoji zgodbi ne nastopa samo oče, on je samo podaljšek tvoje globoke zgodbe z mamo, ki te v tistih prvih trenutkih ranjenosti ni mogla zaščititi. Ker je bila sama ranjena do krvi. Veš, Vanja, ko boš nekoč ti mama, bi bilo dobro poznati vse te procese in biti cela. Želim ti, da boš do takrat znala zaceliti svoje rane in ne boš prenašala svojih kufrov naprej iz generacije v generacijo.
Zdaj se pa iztuli, stopi iz žrtve in poskrbi zase, za svoje življenje!

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije