V Lizboni kot v Londonu: brez izstreljenega naboja

Lizbona – Maribor v ligi prvakov in Slovenija v kvalifikacijah za EP leta 2016 sta v desetih dneh delila isto resnico. Državni prvak v Lizboni in reprezentanca v Londonu sta brez izstreljenega naboja izgubila z 1:3, oba slovenska gola sta v lastno mrežo zabila tekmeca. Kar ju je še bolj združilo, je bila podoba na igrišču: Maribor in Slovenija sta imela le nekajminutne prebliske.

Tudi »pranje možganov« o tem, kako močni in sloviti tekmeci so ju tokrat premagali, je združevalo ključna moža klubskega in reprezentančnega kolektiva, Zlatka Zahovića in Srečka Katanca. Lizbonsko poglavje je kajpak bolj sveže in tudi aktualnejše. Maribor ga je izpeljal z najslabšo izvedbo v tej sezoni skupinskega dela tekmovanja lige prvakov, zato izid niti približno ni razkril razmerja sil na štadionu Jose Alvalade. Pol ducata žog v mariborski mreži bi pomenil pravičnejši odraz (ne)moči. Po zaslugi znova sijajnega Jasmina Handanovića je Maribor ušel polomu.

»Nismo bili na ravni, na kateri smo želeli biti vsi,« je krivdo v moštvenem duhu porazdelil trener Ante Šimundža in dodal, da bi se ob novi priložnosti znova odločil, kot se je. Toda časi uravnilovk so že davno mimo. Mariborčani so proti igrivemu Sportingu, zvezdniku Naniju in drugim nabrušenim »levom« plačali davek za neposrečene odločitve strokovnega štaba, ki jih je bilo možno razčleniti tudi brez štiriidvajseturne globoke analize. Že Delov strokovni komentator, nekdanji selektor reprezentance do 21 let Tomaž Kavčič, je izpostavil eno od ključnih podrobnosti za razvoj dogodkov, nezmožnost učinkovitega branjenja prve obrambne linije – napadalcev. Luka Zahović in Marcos Tavares sta namreč po svojem načinu igre in telesnih potencialih vse prej kot igralca z vrhunskimi obrambnimi značilnostmi. Zato sta Sportingovo igro mirne volje in brez bojazni, da bi jima kdo stregel »po življenju«, lahko začela ustvarjati srednja branilca. Ena od možnosti, da bi vijoličasti odpor trajal dlje in imel tudi bolj nevarno podobo, bi bila uvrstitev Jean-Philippa Mendyja v prvo enajsterico.

V sodobnem nogometu je hitrost malodane ključnega pomena. Vrhunski nogometaši, ki jim mati narava ni podarila »hitrih nog«, praviloma hitreje razmišljajo, predvidevajo eno potezo naprej in so zanesljivi v izvajanju svojih zamisli. Vijoličasta zvezna vrsta z napadalcema vred je imela na igrišču samo enega hitronogega igralca – taktično neizkušenega Sintayehuja Sallalicha. Ob Izraelcu pa je bil najšibkejši člen v mariborski igri eden od največjih mojstrov v vijoličastem moštvu in za raven igre v SNL »hitromisleči« Dare Vršič. Izkušeni Apačan je ob tem nehote stopil na »mino«. Samo še njegovi največji oboževalci bodo v njem videli nogometaša za veliko sceno, igralca, ki lahko z eno potezo preobrne poraz v zmago. Da, mogoče je, da Vršič preprosto ni bil razpoložen, toda tudi to ni moglo skriti njegove nemoči proti kot blisk hitrim tekmecem z žogo v nogah ali brez nje. Vršič ni bil krivec za svojo skromno predstavo, pač pa trener, ki je ocenil, da bi prav on lahko bil pomemben člen proti Sportingu. Na klopi je obtičal Damjan Bohar.

Mariborski strokovni štab je ob zavedanju, da bodo uvodne minute odločilne, več kot očitno tvegal. Upal je, da bo taktična zrelost s kančkom sreče ubranila prve nalete in da bi lahko v trenutkih, ko bi gostiteljem začele jenjati moči in bi se vse bolj stopnjevala živčnost, ob pravočasnih menjavah lahko izpeljal senzacionalno »protiofenzivo«. Računica se ni izšla, pri čemer je treba omeniti tudi predvidljivost vijoličastih taktičnih različic. Pravzaprav jih ni, Maribor je tako rekoč ves čas enak, njegova zaščitna znaka pa sta Željko Filipović in Aleš Mertelj, zadnja zvezna igralca podobnih značilnosti. Raznovrstnejše različice bi mariborski celostni igralni podobi bržkone nadele dodano vrednost.

»Če bi igrali še deset tekem, proti takšnemu Sportingu ne bi imeli nikakršnih možnosti. Že na začetku tekmovanja sem dejal, da je Sporting drugi najboljši v tej skupini, pa mi večina v Sloveniji ni verjela,« je športni direktor Zahović spomnil na moč zeleno-belih in bržčas se ni zmotil. Od Maribora nihče ni zahteval, da bi moral premagati portugalskega velikana, in tudi nikakršna tragedija ni, da ga ni ter da se mu ni posrečila uvrstitev v osmino finala LP. Neposrečena tekma v Lizboni je bila vendarle samo eno dejanje v vendarle blestečem opusu letošnje evropske avanture, ki se je začela s kvalifikacijskimi tekmami. In se še zdaleč ni končala. Zadnja tekma v skupini G proti Schalkeju v Ljudskem vrtu 10. decembra bo še en spektakel, ki lahko prinese nov podvig, zmago in uvrstitev v šestnajstino finala evropske lige. A Maribor bo poleg igralcev potreboval tudi strokovni štab v vrhunski formi.