Moderne fobije

Včasih smo se bali pajkov, višine, zaprtih prostorov, sodobni način življenja pa je s sabo prinesel nekaj povsem novih strahov.

Tim Lihoreau je napisal knjigo o modernih fobijah, ko se mu je pri komaj dvajsetih zgodilo, da je med brskanjem po dostopni literaturi ugotovil, da ima novo fobijo, spet, že tretjo po vrsti. Lotil se je raziskovanja, ki je trajalo mesec dni, in nastal je priročnik Moderne fobije – litanija sodobnih strahov. Prepričan je namreč, da fobije, ki se marsikomu zde smešne, preprosto niso družbeno prepoznane, ljudje, ki trpijo, pa so zaradi njih v stanju popolne onesposobljenosti.

Najprej zagotovo velja omeniti perdetofobijo. Še niste slišali zanjo? Gre za strah, da na računalniku niste shranili tistega, s čimer ste se ukvarjali. Strah se navadno manifestira s kratkotrajnimi napadi panike ter besnim stiskanjem tipke, čemur sledi izbruh sreče in olajšanja, saj dokument ni nepovratno izginil. A življenje perdetofobom ne dopušča tako srečnih koncev, saj žive v nenehnem strahu, da bo po informacijski veleprometnici odpotovala ne le vsa elektronska pošta, ampak tudi del njihovega življenja, je zapisal Lihoreau.

Strašni otroci

Konec meseca je in stanje na računu, ki ga preverjate na bankomatu, ni rožnato. Če vas je strah, kaj se bo izpisalo na zaslonu, potem trpite za akrafobijo. Ta se razvija predvsem v času študentskih let, če se raztegne v naslednja leta, so posledice lahko precej grozne, meni Lihoreau. Edino zdravilo za trpeče je nadzorovana potrošnja.

Verjetno ni moškega, ki se ne bi vsaj malo ukvarjal s svojim naglavnim okrasjem, še posebno če se njegovi lasje že malce redčijo. Strah pred plešavostjo je kalvofobija. Mnogi trpeči hodijo od frizerja do frizerja z besedami: »Samo malce pristrizite,« preden se zares pomirijo s svojim stanjem. Frizerje pogosto prosijo, naj jim odstrižene lase spravijo v vrečko, da jih bodo odnesli s sabo, za spomin, v resnici pa jih bi radi zamrznili v upanju, da jim bo tehnologija morda nekoč omogočila presaditev in bujno pričesko, piše avtor. No, ko se končno sprijaznijo, sta rešitvi dve: britje na balin ali pa česanje las z enega konca glave na drugega.

Ceterinfanofobija je strah pred tujimi otroki, ki občasno napade vse, samske, oženjene, tiste brez otrok in tudi starše, piše Lihoreau: to ni strah pred lastnimi otroki, ti so pač krasni in popolni, piše avtor. A tudi vaši so nekomu – tuji. Vaši so živahni, tuji so nesramni in nedostojni.

Od službe do golega telesa

Vas je strah, da boste zgrešili postajo mestnega avtobusa? Potem trpite za abemorafobijo. Zdravniki jo uvrščajo v isti koš z akupunkturo in igro, češ da je smešna in nepomembna. Gre za kratkotrajno fobijo, ki se pojavi v času potovanja, izraža pa se z neugodnim občutkom v želodcu in občasnimi paničnimi skoki proti izhodu. Pogostejša je t. i. nočna abemorafobija, ki se poloti že utrujenih potnikov na pozni nočni vožnji, ki bi radi čim prej prišli domov in legli v posteljo. Kaže se tako, da človek vsakokrat, ko avtobus zapelje na postajo, vzame stvari in krene proti vratom, ne glede na to, ali mora zares izstopiti.
Za oficinofobijo trpi največ ljudi, nekateri vse življenje. Strah pred službo se pojavlja pogosto, po neki britanski raziskavi je velik delež tistih, ki kupujejo loterijske lističe, oficinofobov. Njihov strah so navadno prepoznali starši ali prijatelji, najbolj znan simptom pa je ležanje v postelji ali kavču do poznopopoldanskih ur, seveda med tednom.

Se bojite tehtanja? Potem trpite za lanksofobijo, če vas je strah lastnega golega telesa, pa imate nudofobijo: zaradi te se pacienti vsak dan preoblačijo v trdi temi, v posteljo gredo radi prvi in se vedno kopajo v kadi, polni pene, da se telesa sploh ne vidi. Najbolj prisotna je med moškimi srednjih let, ki se ukvarjajo s športom: odhod pod prho je preprosto grozljiv.