Te dni je zbiranje komentarjev javnosti končal predlog novega Nacionalnega programa varstva okolja do leta 2030. Njegov uvodni moto se (ob dvojni negaciji) glasi »Ni razloga, da Slovenija ne postane center okoljske in trajnostne odličnosti«.
Jezik dokumenta je hkrati prepoznaven in visok. Sledi dobro uveljavljeni govorici uradnega in uradniškega okoljevarstva, ki ga govorijo institucije od Evropske unije do Združenih narodov, z nepogrešljivimi pojmi ekosistemskega pristopa in ekosistemskih storitev, zelenega in krožnega gospodarstva, naravnega kapitala, odličnosti, trajnostnega razvoja in Agende 2030. To je univerzalni visoki jezik, mreža ekonomistične govorice sodobnega upravljanja, v katero so, včasih bolj, drugič manj konsistentno, vpete reference iz znanosti in stroke, moralne vrednote ter agende političnih in gospodarskih tečajev moči. Znotraj visokega jezika je težko govoriti kritično, zunanje kritike so vanj običajno neprevedljive.
Je več vredna narava ali jezovi elektrarn? Smemo primerjati? Foto Jože Pojbič/Delo
Ekonomistična govorica o okolju te vrste vedno vključuje dve prepričanji. Prvo prepričanje je, da je okoljske krize mogoče blažiti v okviru tržnega in kapitalističnega sistema, če bo ta le začel upoštevati določene moralne vrednote.
Drugo prepričanje je, da če državne okoljske institucije in zakonodaje okoljske cilje prevedejo v uradno govorico sodobnega kapitalizma - ekosistemske storitve, naravni kapital, okoljska odličnost - bodo z gospodarstvom našli skupni jezik in delovanje. A če naravo razumemo kot storitev, smo jo že prevedli v ekonomsko kategorijo blaga, torej v nekaj, kar je mogoče menjati za tako ali drugačno vrednost. Vrednost ekosistemske storitve reke je lahko prepoznana kot velika, a če je vrednost jezu večja, bo menjava stekla. Z logiko te vrste menjave se v okoljski praksi srečujemo dnevno: bo naravno okolje reke Mure upravičilo svojo vrednost, če mu nasproti postavimo (domnevno) vrednost energetskih, kmetijskih, turističnih,... posledic zajezitve? Lahko Rogoški gozd na Dravskem polju zdrži, ko se zavrti igra primerjav vrednosti nadomestnih kmetijskih zemljišč, delovnih mest in dobičkov nove avtomobilske tovarne?
Ko narava postane blago, je narobe. Foto Tadej Regent/Delo
Tudi v strokovnem polju okoljske etike je o tem potekala precej polarizirana razprava. Zagovorniki menijo, da koncept ekosistemske storitve - torej opredelitve vrednosti, ki jo proizvaja narava ali okolje - ne vodi neizogibno v poblagovljenje, ampak da, prav nasprotno, omogoča sobivanje in prepoznanje različnih vrst vrednosti.
Intrinzična vrednost narave, torej njena vrednost ne glede na njeno uporabnost za človeka, naj bi lahko obstajala vzporedno z bolj instrumentalnimi vrednotenji, ki temeljijo na uporabnosti in koristi za človeka. Sistem sobivanja različnih vrednosti bi moral biti na nek način kalibriran, s skupnim pristopom znanstvene, ekonomske in moralne analize. Kot tak bi se odražal v dobro upravljani okoljski politiki in njenih dokumentih podobnega tipa, kot je naš.
Argumentu, da mora upravljanje okolja upoštevati in usklajevati antropocentrični (korist za človeka) in ekocentrični (intrinzična vrednost narave) vidik, je težko nasprotovati, tako kot dejstvu, da usklajevanje ni preprosto. Zato je ključen problem uradniškega okoljevarstvenega jezika še nekje drugje: visoki jezik zelo skrbno ureja trditve tako, da dejanska moč in nemoč posameznih »deležnikov«, interesov in predlaganih politik ostaja prikrita. V zgradbi načel, izzivov, ciljev in ukrepov, podrednih in nadrednih dokumentov, časovnic, pristojnosti in nalog, se konkretna okoljska vprašanja, še bolj pa odgovori nanje, izgubijo.
Vprašanja, ki si jih zastavlja okoljska skupnost: kaj s termoelektrarno in rudnikom premoga, kaj s Triglavskim narodnim parkom, ki je ob sistematični politični blokadi prišel do najnižje točke svojega institucionalnega obstoja, kako bo ohranjanje morskih ekosistemov združljivo s širitvijo pristanišča v Kopru, pravzaprav večina konkretnih vprašanj, so v visokem jeziku vedno napotena drugam, na neko drugo mesto, drug dokument.
Smo krivični in je visoki jezik največ, kar lahko doseže okoljevarstvena institucija sodobne kompleksne države? Navsezadnje, jasnost, s katero je na začetku sodobnega okoljskega gibanja njegov cilj opredelil Aldo Leopold, se zdi kot znamenje nekega preteklega, bolj naivnega časa: »Stvar je prav, kadar vodi k ohranitvi celovitosti, stabilnosti in lepote biotske skupnosti. Je narobe, ko vodi v nasprotno.«
Vendar ima okoljevarstvo močnega zaveznika, ki lahko čisti megle uradnega jezika, namreč znanost. Ta razkriva dejstva o okolju na način, da se zanikanje okoljske krize in pometanje problemov pod preprogo jasno izkaže za - narobe.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savić je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanović je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnikov o uporabi človeka in Slovenije.
In Borut Tavčar, novinar Dela.