»Zupanov morilec naj moli zase in se preda policiji«

PODJELJE – Invalidski upokojenec Marjan Smukavec je včasih delal v lesnem obratu v Bohinjski Bistrici. »Pri sedemindvajsetih letih se mi je podrlo življenje, saj sem doživel zdravstvene težave, tako da sem moral začeti živeti drugače.« Večino časa preživi pod kozolcem ob cesti skozi vasico Podjelje, ta leži na okoli 900 metrih nadmorske višine, na južnih pobočjih Pojkljuke, ki padajo proti bohinjskemu kotu. Od tam se s pogledom zajame območje Koble do Vogla.

Razširjena konoplja

Marjan se rad, in to kar peš, odpravi v dolino. Čeprav je slehernikom zaradi svojega nenavadnega načina preživljanja vsakdana na moč nenavaden, precej podrobno pozna dogajanje v domačem koncu. Ko smo sedli z njim pod kozolec – sam nas je namreč poiskal in povabil na klepet –, smo čez čas dobili občutek, da ve Marjan kar nekaj podrobnosti o še danes neraziskanem umoru Pavla Zupana, učitelja tehničnega pouka iz Nomenja, ki se je zgodil 2. novembra 2014. »Po Bohinju se je govorilo, da naj bi pokojnega Zupana umorila dva domačina, šlo naj bi za rop,« pove Smukavec. »Vendar smo nekateri takoj podvomili o tem scenariju. Fanta so, kot vem, podrobno pretipali policisti in uradno sta popolnoma čista vseh sumov, čeprav so domačini zlobne govorice o njiju še nekaj časa kar pošteno vlekli po zobeh. To ni bilo prav!« Nekaj razmišljanja o umoru Zupana, ki ga je Smukavec poznal, a ne na osebni ravni, sogovornik poda v zvezi z lokalno sceno uživalcev opojnih snovi: »Prepričan sem, da gre v povezavi s tem nagnusnim dejanjem iskati krivca med srenjo, ki uporablja opiate. Vem za osebo, ki je na našem koncu pred časom s svojim trgovanjem na veliko precej znižala ceno opojnih substanc. S tem je predvsem marihuana postala dostopna mladoletnikom. Doma so jim starši dajali za malico, za sendvič in jogurt, otroci pa so kupovali travo, kot se ji reče po domače, in jo kadili. Kako to vem? Tudi sam sem in bom še včasih kakšnega zvil, pa kaj?« Smukavec trdi, da se zaradi uživanja trave ne izgubi razsodnosti: »Toda kljub vsemu to ni za otroke, ki so stari dvanajst, trinajst let. Postanejo odvisni, potrebujejo je še in še. Ker pa zmanjkuje denarja, se prične gojenje marihuane v naravi. Pri nas je kar precej skritih kotičkov, kjer ta rastlina uspešno raste, pravega nadzora območja s strani policije in kriminalistov pa že dolgo ni več. Zato se je zgodilo to v Nomenju. Prepričan sem, da je pokojni Zupan med vikendom oziroma počitnicami, ki so bile takrat, našel večji nasad te rastline in jo poslikal. V ponedeljek je želel vse predati pristojnim, zato je moral umreti, preden je odšel na policijo.«

Izginila le britvica

Podjeljčan pove, da je svoja razmišljanja poskušal nanizati tudi možem v modrem, potem pa se je odločil, da bo teorijo o umoru učitelja iz Nomenja povedal našemu dnevniku: »Takole je: dejanje je storila mlada oseba, o tem sem prepričan. Vendar sam osebno ne vem, kdo bi bil. Res ne.« Bolj ko smo vrtali vanj z vprašanji, bolj je odkimaval z glavo. »Javno pozivam storilca, naj se sam javi, naj pove, kaj je storil in zakaj, to pa predvsem zato, da ne bo več negotovosti v družini Zupanovih.« In še: »Če se bo storilec javil, zahtevam, da se mu sodi pravično in kot je primerno za otroka, ne za odraslo osebo. Zakaj? Zato ker je storilec že kot otrok zašel v svet opoja, ne pozneje kot odrasel, ko je storil zločin.« Kako je tako prepričan, da naj bi šlo za mlado osebo? Smukavec se, kot pove sam, ukvarja s prerokovanjem in vedeževanjem. »Na Zupanov grob v Bitnjah sem parkrat nesel neke predmete, med drugim tudi britvice. Čakal sem znamenja. Vsi predmeti so bili naslednji dan še ob grobu, le britvica je izginila. Tistega večera sta po ovinkasti cesti z noro vožnjo k meni v Podjelje pripeljala dva mulca v velikem srebrnem avtu. Zanimivo, bil je mraz, zima, imela pa sta zavihane rokave in videl sem porezane roke na obeh, od dlani do komolcev so bile brazgotine. Nikoli prej in nikoli pozneje ju nisem več videl. Avto je bil malo večji, kot nekakšen karavan – tak, kot se je govorilo, da se je tisto za Zupana usodno nedeljo potikal po Nomenju. Prepričan sem, da ta dva fanta nimata čiste vesti.« Smukavec pravi, da je bil odnos fantov do njega poniževalen, obisk je bil kratek. »Redki so tisti, ki zaidejo sem gor v Podjelje k meni. Tri leta že ni skoraj nikogar sem gor, le domačini gredo mimo. Ta dva fanta sta bila edina, ki sta se ustavila pri meni. Vendar bi ju težko opisal, ne spomnim se ju, tudi videl ju nisem dobro, bila je že tema.«

Po nekaj minutah premora Smukavec pove: »Večkrat sem opazil znamenja, ki so se mi pojavila ob razmišljanju o umoru Zupana. Pogledal sem tudi po angelskih kartah, ki jih imam pri sebi, in dobil odgovor, da je s tem, da se morilec razkrije, treba še počakati. Vendar ne dolgo. Za tistega, ki je storil to dejanje, sem tudi povlekel karto, in vsakič se mi je pojavila karta angela molitve. Naj storilec sede in se umiri, naj moli. Pa ne k bogu, naj moli k sebi in zase. Potem naj pogumno stopi na policijo in govori samo resnico.« Ko smo se poslavljali, se nismo zmogli znebiti občutka, da Marjan Smukavec, pa naj bo njegov način življenja še tako nenavaden in sprt z vsakodnevno logiko, ve več, kot je pripravljen razkriti. Kot da bi pred časom nekje precej razločno slišal podrobnosti o Zupanovem umoru.