Tiskane izdaje
Na večno vprašanje, kdo je bil boljši Bond, on ali Sean Connery, je leta 2013 odgovoril: »Sean ga je igral kot ubijalca, jaz kot ljubimca.« Spet drugič je za revijo Time za najboljšega Bonda vseh časov razglasil Conneryja, nato pa se popravil – in se odločil za Daniela Craiga.
Roger Moore, po mnenju nekaterih najslabši, po mnenju drugih najbolj avtentičen britanski tajni agent 007, je gotovo Bond z najdaljšim stažem. In ne samo to. Če je Connery v Flemingovo fantazijo o britanskem agentu 007 pripeljal mačistično seksualno šopirjenje in je kasneje Daniel Craig kot James Bond 21. stoletja poosebljal nekakšno ranljivost, ambivalentnost, je Roger Moore pravzaprav najbolj verodostojna podoba ideala Bonda, je zapisal New York Times. James Bond Rogerja Moora pa je stripovski lik v smokingu, mož, ki je tako kul in pameten, kot je sploh lahko, v svetu, ki je tako butast in ničev.
V Bondove zloščene čevlje je prvič stopil v Živi in pusti umreti (1973), nadaljeval v Možu z zlato pištolo (1974), Vohunu, ki me je ljubil (1977) ... in končal leta 1985 z bondijado Od tarče do smrti.
A v Guardianu so izbrskali, da je bil Moore tajni agent veliko prej, preden smo ga kot takšnega posvojili. Že leta 1964 je nastopil v humoristični teve seriji Mainly Milicent: Predstavljajte si dialog, ko se Moore kot James Bond na počitnicah sestane z rusko tajno agentko Sonio Sukhovo (Milicent).
Bond: Kaj boš?
Sukhova: Vodko.
Bond: Komunistka. Jaz bom viski.
Sukhova: Imperialist.
Še en dokaz, da svojih filmskih vlog, pa naj gre za Bonda, Svetnika ali Ivanhoeja, ni jemal preveč resno.
Sploh ko začneš brati katero od treh njegovih knjig, se še prepričaš, da je bil zelo duhovit tip. In da je znal pisati.
»Vedno sem si zamišljal, da je tam nekje v vesolju stroj, ki dokumentira vsako besedo, vsako podobo – in še bolj strašljivo – vsako misel, v katero sem bil vpleten. In že vnaprej me je bilo groza vseh mojih lascivnih misli, želja in dejanj,« piše v avtobiografiji The Last Man Standing.
Že na začetku se pred bralcem razgrne kup duhovitih anekdot o njegovih igralskih partnericah, pa tudi o ženskah, za katerimi je vzdihoval svet. Kot na primer, kako je bil leta 1954, ko se je prvič zglasil na »dolžnost« pri MGM, priča burnemu izpadu hladne lepotice Grace Kelly, ki je ravno videla plakat za film Green Fire, ki ga je posnela s Stewartom Grangerjem – in zakričala: Nimam takšnih prsi! Studio je namreč v želji po večjem obisku kina njeno glavo prilepil na bolj razkošno telo še ene filmske dive Ave Gardner. O Grace Kelly, ženski, ki so si jo takrat želeli vsi, postreže tudi z zgodbo, kako je kot angleški zelenec na neki večerji »popolnoma odpovedal«, ker z njo, intelektualko, ni znal razpravljati o ameriški politiki.
Rodil se je 14. oktobra 1927 v Stockwellu očetu policistu in mami gospodinji, ki je poskrbela, da ni preveč posvojil delavskega naglasa okoliša, za vsako napačno izgovarjavo je dobil klofuto.
Začel je kot rimski centurion v Cezarju in Kleopatri leta 1945, zaradi nenavadno modrih oči in svetlih las je hitro prodrl v Hollywood; sprva kot maneken za zobno pasto in celo za pletenine. Filmski kritik Rex Reed je takrat zapisal, da je bil Moore večinoma bolj čeden od svojih partneric.
Kar ni veljalo za kostumsko dramo Diane (1956), kjer je odigral francoskega princa Henrika iz 16. stoletja, njegova znamenita rdečelasa muza Diane de Poitiers, brez katere ni naredil niti koraka, pa je bila takrat hollywoodska diva Lana Turner. Film je bil polom, Moore si je prislužil kritiko, da je kot kos angleškega rostbifa. Sicer pa je sam kritikom večkrat zaprl usta s tem, da je javno dejal, da se zaveda svojih igralskih omejitev: »Moj igralski razpon? Leva obrv gor, desna obrv dol.«
Sean Connery je bil pomemben lik v naključjih, ki so vplivala na Moorovo kariero. Menda so njemu najprej ponudili vlogo Simona Templarja, pa jo je zavrnil, šele potem je britanski televizijski mogotec Lew Grade pomislil nanj in ga zasedel v romantično-akcijski teveseriji Svetnik, ohlapno posneti po romanih Leslieja Charterisa.
Ko je ultimativni James Bond Sean Connery na vrhuncu slave ravno posnel Živiš samo dvakrat in izjavil, da bo to njegov zadnji film, so producenti mrzlično razmišljali o novem Bondu. »In najbrž so slišali, da sem jaz poceni,« piše Moore v svoji knjigi Bond o Bondu.
Prihodnost franšize je torej ležala pred njegovimi nogami. »Zavedal sem se, da sem prvi Anglež, ki bo stopil v njegove čevlje, in čisto mogoče tudi zadnji, če bom vse zasral.«
»Kar slišim, da se sprašujete, kako naslediti tako popularnega Bonda, kot je bil Sean Connery,« se namuzne v isti knjigi. »Popolnoma jasno mi je bilo, da niti slučajno ne smem govoriti s škotskim naglasom, da ne smem nikoli naročiti vodke martinija in da ne smem sesti za volan astona martina, vse to je bilo preveč povezano s Conneryjem.«
Vedel je, da mora biti malo bolj trd kot pri drugih svojih junakih, Beauju Mavericku, Ivanhoeju, Simonu Templarju, in vendar mu Fleming ni ravno pomagal s poglobljenim opisom Bondovega značaja, zapiše. Ko je še enkrat prebral Flemingove romane, se je zapičil v stavek, da Bond ni preveč užival v ubijanju. In to je postal njegov ključ za vlogo, je dejal.
Na očitke o njegovi lahkotnejši verzija Bonda je odgovarjal: »Kako naj bo James Bond resen tajni agent, če vstopi v katerikoli bar na svetu, pa ga prepozna vsaj točaj in mu servira njegovo najljubšo pijačo? Dajte no. To vse je en velik štos.«
»Ja, bil sem srečen, da sem lahko preživel svoje življenje v poslu, ki ga imenujemo šov. In če smo med tistimi izbranci, ki jim je gospa Sreča naklonjena, lahko s tem celo nekaj zaslužimo,« je zapisal v avtobiografiji. Nekaj je le zaslužil. Da bi se izognil visokim davkom v Angliji, si je izbral dva druga domova, v Švici in Monaku.
Ena od njegovih slavnih sosed v Švici je bila igralka in humanitarka Audrey Hepburn, prav ona ga je navdihnila za sodelovanje z Unicefom, leta 1991 je postal ambasador dobre volje in pomagal zbrati več kot 90 milijonov dolarjev. Leta 1999 je tako od angleške kraljice Elizabete II. prejel naziv poveljnika reda britanskega imperija, leta 2003 pa je zaradi humanitarnega dela napredoval v viteza poveljnika.
»To je najbrž edino, kar sem počel, da je res nekomu koristilo in ima res smisel,« je v svojem slogu rekel za Daily Telegraph. Mimogrede, leta 2000 je kot Unicefov ambasador dobre volje obiskal Slovenijo, med obiskom pa so ga podjetni fantje s Francijem Kekom na čelu nagovorili za nastop v slovenski komediji Na svoji Vesni v režiji Saše Đukića in Keka.
Zanimivo, da je Moore več let podpiral britansko konservativno stranko in sodeloval pri njeni predvolilni kampanji leta 2001. Leta 2011 je tako podprl tudi Davida Camerona in njegovo politiko v zvezi z Evropsko unijo.
V uvodu zadnje avtobiografije The Last Man Standing opisuje, kako so mu pri MGM ponudili nastop v teve igri z »gotovo najslabšim scenarijem, ki ga je kdaj bral«, a si je zapomnil specifičen opis smrti: »Ko nekdo umre, gre pravzaprav samo v drugo sobo; vsi vemo, da je tam, ampak nimamo ključa, da bi vstopili.«
»Ta vrstica se mi je za zmeraj vtisnila v spomin, sploh zdaj, ko sem pri 86 letih eden zadnjih preostalih mož naše generacije, večina mojih prijateljev je v sosednji sobi.«
Zdaj je v »sosednjo sobo« stopil tudi Roger Moore, morda tam, v elegantni večerni obleki, z martinijem v roki, nazdravlja s svojimi prijatelji. Tega ne moremo vedeti. Zaenkrat še nimamo ključa.
