Smrt in slovo sta del življenja. Naša družba je pokojnike tradicionalno pokopavala na posebej temu namenjenih prostorih, stoletna tradicija je velevala slovo od tuzemskosti v krsti, pokopani v posvečeni zemlji. Bolečina ob izgubi bližnjih, želja po intimnosti in bližini s pokojnim ali po svobodi, ki si jo obetamo v onstranstvu, pa nam v zadnjih letih ali desetletjih, ki veljajo za precej svobodomiselne, odpirajo vse več drugačnih možnosti za pokop.
Posmrtne ostanke v krsti je seveda mogoče pokopati le na pokopališču, pri upepelitvi pa je na voljo precej možnosti. Tako lahko danes povsem zakonito pepel raztresemo tudi zunaj pokopališč, na primer v morje, v gozd ali po hribih, lahko ga zaupamo specializiranemu podjetju, ki bo iz njega ustvarilo diamant, našli smo slikarja, ki ga vnese v umetniško sliko, in podjetje, resda špansko, ki ponuja razgradljive žare, namenjene pokopu v naravi, iz katerih bo zraslo drevo. Možnosti je gotovo še več, potrebujemo le precej odprtega duha.
Ko je bila žara še čudaška
Na pokopališče kot kraj večnega počitka in spomina še vedno prisega večina, ko začne razmišljati o slovesu, svojem ali bližnjih. A kljub temu se počasi uveljavljajo alternativne vrste pogrebov, tudi zunaj pokopaliških zidov, nekatere so danes videti še težko sprejemljive, celo bizarne, druge pa lahko najdemo tudi že v Sloveniji. Ne nazadnje je tudi žara še pred tremi desetletji vzbujala čudne občutke, danes pa se pri nas za upepelitev odloča že krepko več kot polovica pokojnikov oziroma njihovih svojcev, zlasti v mestih.
Točno pred dvajsetimi leti sem bila na pogrebu nekje na hrvaškem podeželju. V manjšem mestu le 30 kilometrov od Zagreba življenje še danes teče daleč od svetovljanskosti, ki jo premore prestolnica naše sosede. No, bil je prvi žarni pogreb v tisti fari in zapletalo se je že od trenutka, ko je duhovnik izvedel, da obreda ne bo vodil ob krsti, temveč ob žari. Da je to nekrščansko, se je pridušal in trdno odločen bentil, da obreda sploh ne bo vodil, prav tako ne maše v cerkvi.
Ne spomnim se, kaj ga je prepričalo, da se je ob času vendarle pojavil na pokopališču, a tako z njim kot brez njega je bil ves obred popolna polomija, saj tudi pogrebno podjetje ni imelo izkušenj z novotarijo. Pogrebniki niso vedeli, kaj naj počnejo z žaro, v umazanih, malomarno za hlače zatlačenih srajcah in z zapackanimi belimi rokavicami so si jo podajali kot vroč kostanj, slednjič so jo do groba peljali kar na ogromnem vozičku, sicer namenjenem za prevoz krste. O občutkih pogrebcev ob taki malomarnosti in nespoštljivosti ni vredno izgubljati besed, bilo je tako bizarno, da bi bilo najbrž celo smešno, če pokojna ne bi bila moja ljuba babica.
Če na zadevo pogledamo z varne razdalje, na novosti pač niso bili pripravljeni, najbrž jih tudi ni zanimala, verjetno pa je danes žarni pogreb tam vendarle dostojnejši. V Sloveniji žarni pogrebi prevladujejo že nekaj časa, pojavljajo pa se druge, tudi precej nenavadne možnosti slovesa od pokojnika, ki pa bodo, najbrž, nekoč v prihodnosti povsem običajne.
Diamant iz pepela pokojnega
Dobro desetletje, v Sloveniji od leta 2009, lahko pepel pokojnika zaupate švicarskemu podjetju Aldorganza, ki iz njega ustvari unikatne diamante. Oblikovane in brušene tako, da jih lahko v spomin na pokojnika postavite na polico za okras ali jih celo nosite kot dragocen družinski nakit. Kar se je začelo kot nora ideja, je danes povsem izvedljivo, diamant pa lahko naročimo tudi v Sloveniji, pri pogrebnem podjetju Babajić, ki je ekskluzivni zastopnik Aldorganze.
Zamisel o diamantnem pokopu je pred več kot desetletjem začel razvijati švicarski študent ekonomije ob študiju članka o tem, kako se lahko iz pepela proizvajajo diamanti. Čeprav je bilo v tem primeru govor o rastlinskem pepelu, je Rinaldo Willy začel razmišljati o človeškem pepelu in idejo kmalu začel uresničevati. Zraslo je podjetje Algorganza, kar v retoromanščini, ki je eden od uradnih jezikov v Švici, pomeni spomin.
V posebnih komorah ustvarijo razmere, ključna sta izjemno visok tlak in visoka temperatura, v katerih iz pepela oziroma grafita nastane diamant. Ta rast lahko traja od nekaj tednov do nekaj mesecev, odvisno od velikosti, surovi diamant pa potem zbrusijo in oblikujejo v želeno obliko. Elvina Babajić, ki pri nas ureja vse postopke za naročnike diamantov, nam je povedala, da proizvajalec zagotavlja vrhunsko storitev, kakovost in izvor diamanta pa dokazujejo s certifikatom. Ta potrjuje pristnost, velikost, brus in barvo diamanta ter kemijsko sestavo, ki ga določa. Z njim prav tako jamčijo, da je diamant iz predelanega pepela pokojnika. Diamant želene oblike, katerega barva je odvisna od prisotnosti različnih snovi v telesu upepeljenega pokojnika, običajno so v različnih odtenkih modre ali sinje barve, svojci dobijo v svečani šatulji, opremljeni z certifikatom. Naročijo lahko tudi posebno gravuro, pozneje pa lahko draguljar diamant vdela v želeni nakit. Naj je zamisel še tako nenavadna ali celo čudaška, dejstvo je, da se zanjo odloča vse več ljudi. Po podatkih izpred dveh let so v Aldorganzi izdelali že več kot 5000 diamantov, za naročnike v Sloveniji dobrih dvajset.
Pepel na umetniški sliki
Še bolj nenavadna je morda ideja, ki jo uresničuje samorasli slikar Srečko Romih, ki ščepec pepela pokojnika vdela v umetniško sliko. Kot nam je povedal ustvarjalec teh unikatnih umetnin, del pepela, gre za manjše količine, recimo za kavno žličko, zmeša v barvo, ki jo potem nanaša na platno. S posebno tehniko doseže, da je pepel, ki ga uporabi za manjše detajle, na primer plamen na sveči, dobro viden oziroma izstopa od drugih barv. Da smo Slovenci še vedno negotovi in zadržani pri sprejemanju novitet, kaže podatek, da je Romih doslej ustvaril le sedem takih spominskih slik, v zadnjem času pa novih naročil nima.
Čeprav večina med nami najbrž ni in ne bo prišla dlje od dileme med krsto in upepelitvijo, pa so opisane možnosti vsaj zanimive in vznemirljive. Morda pa koga celo prepričajo.
| Drevo namesto groba Kdor želi poseben kraj zadnjega počitka, možnosti še zdaleč niso izčrpane. V Nemčiji denimo podjetni gozdar Fritz Mewes omogoča pokop žare pod drevesom v gozdu. Seveda nakup takega drevesa ni ravno poceni, zanj je treba odšteti nekaj tisoč evrov, odvisno od velikosti in bahavosti krošnje, res pa je, da odpadejo vsi poznejši stroški za svojce, na primer za vzdrževanje ali cvetje. Hkrati pa omogočajo obiskovanje groba, saj so drevesa označena s številko in znakom z imenom pokojnika. |
Pepel hrani rastlino
Kdor verjame v večni krogotok, lahko razmisli o pokopu v razgradljivi žari, ki jo je na trg poslalo špansko start up podjetje Estudi Moliné Disseny. Žara urna bios je narejena iz razgradljivih materialov in sestavljena iz dveh delov. V spodnjem delu je prostor za pepel, zgoraj pa za seme. Ko je žara v zemlji, semena vzklijejo, in ko se razgradi, se rastlina hrani tudi s pepelom pokojnika. Tudi ta ideja je očitno zanimiva, saj je podjetje po vsem svetu prodalo že več kot 7000 žar.
Kolumbarij na stadionih
Nekateri nogometni navijači želijo tudi po smrti ostati na stadionu, kjer so spremljali svoj klub. Kolumbarij, se pravi zid z vdolbinami za shranjevanje žar, ima že kar nekaj nogometnih stadionov. V Španiji so to Atletico Madrid, Betis in Español, medtem ko bo stadion Barcelone Camp Nou dobil kolumbarij za 30.000 žar. Na stadionu Vicente Calderon v Madridu so kot prvi odprli kolumbarij leta 2008. Na voljo je 4200 žarnih vdolbin, za eno pa je treba plačati 3600 evrov. Kolumbarije imajo na primer tudi argentinski Boca Juniors, nemški Hamburg in angleški Everton.
