Tiskane izdaje
Italijanski režiser Luca Guadagnino je vešč romantičnih dram, podloženih z nevarnimi strastmi in postavljenih v elitno meščansko okolje – I Am Love (2009). Je tudi mojster ležerne poletne vročine, mediteranske poltenosti in psihologije – Nemirna obala (2015). Oba filma, ki sta bila prvi del neuradne trilogije o poželenju, je koproducirala in v njiju igrala Tilda Swinton, sicer njegova zvesta ustvarjalna sopotnica.
Danes 46-letnemu Guadagninu sta prinesla mednarodno pozornost. Zato je zbudilo nemalo presenečenja dejstvo, da v zaključku trilogije, sicer režiserjevem petem igranem celovečercu Pokliči me po svojem imenu, Tilda Swinton in režiser nista združila moči. A glede na to, da spet pripravljata skupni projekt, rimejk italijanske psihološke grozljivke iz leta 1977, Suspiria režiserja Daria Argenta, je to bil očitno le krajši ustvarjalni predah. Vsekakor se po seriji filmov, ki so gledali v globino ljubezni, obeta nekaj drugega.
A trenutno je Guadagnino pred možnostjo svojega prvega oskarja, in to morda celo oskarja za najboljši film. In kaj tako močno utripa v njegovem zadnjem filmu, da se mu klanjajo kritiki, solzijo ter jokajo gledalci in v roke padajo nagrade?
Timothée Chalamet je za vlogo Elia prejel nominacijo za oskarja za najboljšo moško glavno vlogo.
Običajna ali neobičajna romanca?
Pokliči me po svojem imenu je film o spolnem prebujanju in prvi najstniški intimni ljubezni, ki se, v skladu z žanrskim klišejem, lahko realizira, šele ko premaga nekaj stvarnih in moralnih težav, in je poleg tega bolj kratkega veka, a spet dovolj dolgega, da bo močno zaznamovala protagonista. Če bi šlo »samo« za to, bi ga najbrž odpravili kot enega v vrsti najstniških filmskih romanc. Takšen ljubezenski utrip bi bil običajen, v ničemer prav poseben. Da ni tako, gre »zahvala« dejstvu, da se poletna ljubezenska zgodba odvija med sedemnajstletnim fantom in slabo desetletje starejšim moškim. Skratka, če bi bil sedemnajstletnik sedemnajstletnica (ali pa, če smo že pri tem, petindvajsetletnik petindvajsetletnica), solz morda ne bi bilo manj, bi pa gotovo bile veliko prej posušene. Enako velja za čas dogajanja, začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se takšno razmerje še ni moglo razkazovati brez dvignjenih obrvi, moraliziranja ali še česa hujšega.
Najstnik Elio (mladi Timothée Chalamet, več kot upravičena nominacija za oskarja za najboljšo glavno vlogo) preživlja počitnice v družinski hiši na severu Italije. Guadagnino datiranju zgodbe nameni le nekaj detajlov (moda, stacionarni telefoni ...), družbenemu kontekstu pa kakšno mimogrede obešeno sliko Mussolinija na steni podeželske hiše ali dober politični kreg za mizo ob buteljkah vina. Vsekakor pa je okolje, v katerem Elio odrašča, kot temu radi rečemo, če že ne zavito, pa močno podloženo z vato.
Antična kultura je tako vsebinska kot vizualna sestavina filma.
Elio namreč živi v socialno dobro stoječi in intelektualno nadpovprečni družini, obkrožen z visoko, klasično kulturo. Kot ljubeča in v vsem mu naklonjena, čeprav v vzgoji kot da nekoliko »pasivna« starša, govori več jezikov, med katerimi prehaja povsem naravno. Odlično igra kitaro in klavir, z Lisztom, denimo, interpretira Bacha, prebira filozofske in literarne klasike, se druži s puncami in žurira kot vsak normalen najstnik. Njegov oče je univerzitetni profesor in očitno je pri njih navada, da vsako leto malo na počitnice, malo pa za pomoč pri raziskavah povabijo enega od očetovih doktorskih študentov asistentov. Tokrat je to Američan Oliver (Armie Hammer), mlad, sproščen moški klasične, skorajda apolonovske lepote. A tisto, kar Eliu, ki je sicer tik pred tem, da se bo zapletel v romanco s prijateljico svojih let, najprej vzbudi pozornost, ni Oliverjeva telesna privlačnost, ampak njegova intelektualna moč. Oliver jo z lahkoto in šarmom demonstrira takoj ob prihodu, ko prestane profesorjev tradicionalni kviz.
Intelekt je erotičen
Intelektualna superiornost, izobraženost, verbalna spretnost, zanimanje za klasično kulturo ter izjemna družabna sproščenost v Elijevi družini poganjajo ljubezen v več oblikah – naj bo starševska, naj bo ljubezen med očetom in mamo, naj bo sinova do staršev, ljubezen do študentov ter prijateljev in tako naprej. Ne le podoba, ne le pogledi, ne le literatura, ne le glasba, slike in kipi (in vsega tega je skupaj s prizori narave in vaške okolice v filmu obilo) – intelekt je nekaj, kar je erotično per se. Ni naključje, da je Elijev oče profesor antične zgodovine ...
Michael Stuhlbarg je odigral Eliovega očeta, profesorja antične zgodovine.
Če Elia sprva zapelje Oliverjev intelektualno suvereni in profesorju enakovredni odnos, na katerega je Elio najprej ljubosumen, celo jezen, je samo še vprašanje časa, kdaj ga bo (prav zato) začel privlačiti tudi telesno. To spoznanje bo zanj težje, saj ga bo moral, preden ga bo lahko realiziral, sploh prepoznati kot takega. Elio je pač (še) odraščajoči in raziskujoči najstnik. Naokrog hodi kot odprta, ranljiva knjiga, ki jo odrasli gledalec ne le z lahkoto prebira, ampak brez težav prepozna in se z njo identificira. Ker bo Elijevo intimno razmerje z izkušenim Oliverjem sploh njegovo prvo intimno razmerje, bo tudi zareza njegovega prehoda v odraslo življenje toliko močnejša. In toliko bolj boleča.
Pokliči me po svojem imenu razglašajo za enega najboljših in najiskrenejših gejevskih filmov. S tem se je težko strinjati. Homoerotičnost je v tem filmu sicer pomembna, a ne na način, ki bi podpiral njegovo ekskluzivno gejevsko oznako. Elijeva romanca s toliko starejšo žensko, kot je starejši Oliver, bi gotovo delovala povsem drugače – kot nekaj praktično edukativnega v razvoju mladega fanta.
Substanco tega filma gre zato iskati nekje drugje: v enem najlepših in najbolj ganljivih prizorov tega filma, ko objokani in čustveno razsuti Elio ter oče (poletja je konec, Oliver se je vrnil v ZDA, kjer se bo tudi poročil, z žensko, seveda) sama sedita na kavču. Sledi edini neposreden starševski »poseg« v dogajanje, ki pokaže, da sta starša ves čas vedela za odnos med povabljenim študentom in svojim sinom. Še več, morda sta ga ne neki način celo predvidela (podtaknila?). Oče Eliu namreč prizna, da nikoli ni doživel česa podobnega. »Doživel si čudovito prijateljstvo. Morda več kot prijateljstvo. In zavidam ti ga,« mu reče. »Kot starši bi si morali želeti, da bi šlo vse čim prej mimo in moliti, da sinovi pristanejo na nogah. Ampak sam nisem te vrste starš.«
Marzii (Esther Garrel) ni usojeno postati Elijeva edina poletna simpatija.
In kakšen starš je profesor antične zgodovine? »Morda sem prišel blizu, ampak nikoli nisem imel, kar sta imela vidva. [...] Kako živiš svoje življenje, je tvoja stvar. A zapomni si: srce in telo sta nam dana samo enkrat. In pride čas, ko se srce iztroši in ko našega telesa ne pogleda nihče več. Zdaj čutiš žalost in bolečino – ne ubij ju!«
Cona udobja, cona bolečine
Je tisto, kar oče »zavida« sinu, homoerotična ljubezen? In je potem edina prava ljubezen telesna in intelektualna ljubezen med moškima? Ne gre sicer pozabiti očetove ljubezni do antike. A spet: vidimo ga v srečnem in izpolnjenem življenju z žensko, čedno Elijevo mamo, tudi samo intelektualko. In še dva detajla: Ko se Oliver in Elio poslovita, zlomljeni Elio ne pokliče očeta, da pride ponj, ampak mamo. Kar ta stori brez besed ali posesivne materinske skrbi. In prihodnje leto bo na poletnem obisku mlada študentka ...
V čem je potem ta očetovska zavist? Morda v spoznanju, da se sam ni upal tako odprto in silovito spustiti v nekaj tako grozljivo neznanega in obenem sladko vznemirljivega, kot sta prva prava ljubezen in odraščanje. Morda je bilo pozneje kaj drugega, podobno silovitega, kar je vključevalo bolečino izgube. Bolečino, ki se je vsi tako bojimo in smo, da bi jo preprečili, sposobni odrivati čustva tako vztrajno in močno, da, kot reče oče Eliu, do tridesetega leta čustveno bankrotiramo. »Nič čutiti – kakšno zapravljeno življenje!«
V karieri Armia Hammerja utegne vloga Oliverja postati prelomnica.
Pokliči me po svojem imenu je zato v svetu, ki mu vse bolj vlada cona vsakršnega, tudi čustvenega udobja, predvsem film o tem, kako pomembno je – zares in močno čutiti. Ne glede na posledice, ki jih to lahko sproži. Je tudi film o prvi ljubezni in odraščanju kot enem najintimnejših, najstrašljivejših pa tudi najlepših dogodkov v življenju. In navsezadnje, a ne na koncu, film o starših, ki – kako pogumno! – sina niso hoteli obvarovati in prikrajšati za otožna spoznanja in močno bolečino, čeprav bi ga lahko. In mu šele s tem dali možnost, da bo svojemu odraslemu življenju našel pravi pomen in ostrino.
