Tiskane izdaje
Na ljubljanski festival jutri zvečer prihaja Brezmadežna/Immaculata, delo, ki sta ga po romanu Colma Tóibína Marijin testament podpisala Livija Pandur in Tomaž Pandur in je prvo uprizoritev doživelo lani v SNG Maribor z Natašo Matjašec Rošker v edini vlogi. Nekaj vprašanj smo postavili prevajalki, dramaturginji in s Tomažem Pandurjem avtorici dramatizacije in priredbe Liviji Pandur.
Gospa Pandur, kaj dramaturškega in gledališkega počnete to poletje?
Čeprav sem se z ljubljansko Dramo v bistvu šele zares vrnila iz Pekinga, kjer je Faust otvoril mednarodni festival Pekinškega ljudskega umetniškega gledališča, sem te dni v korespondenci s študentko teatralogije z univerze v Ciudadu de México, ki pripravlja diplomo o Pandurjevem madridskem Hamletu.
Tovrstnih pozivov je bilo iz tujine v zadnjem času precej. Tudi sicer je bila minula sezona neverjetno intenzivna, po premieri Immaculate so se takoj začele priprave na Simfonijo otožnih pesmi v ljubljanskem baletu, vmes je Faust gostoval v Seulu, Cluju, Madridu, Trstu, Beogradu. Kljub temu da so zdaj vse tri predstave v skrbi gledaliških hiš, ljubljanskih in mariborske, sem na neki način intenzivno vpeta v priprave gostovanj, zlasti npr. v Madridu, kjer je šlo za celovit poklon Tomažu v Teatru Español, poimenovali so ga Homenaje a Tomaž Pandur, ki je ob Faustu in Immaculati vključeval še fotografsko razstavo Aljoše Rebolja iz t. i. španskega obdobja.
Podobno razstavo, le da s poudarkom na hrvaškem opusu, smo pred kratkim pripravili v zagrebški galeriji Lauba; zdaj se ta razstava seli na Dubrovniške poletne igre v palačo Sponza. Sicer pa se lotevam knjige, ki bo osvetlila zadnjih dvajset let najinega skupnega dela in bo, skupaj s prvo knjigo, Pandurjevo gledališče sanj iz leta 1997, predstavljala zaokrožen vpogled v njegov opus. Lahko bi rekla, da že več kot leto dni ne spim.
Smo pred Immaculato. V Križankah ste ob napovedi predstave povedali, da je ravno zaradi ljubljanskega festivala slovenska publika videla Tomaževe predstave iz tako imenovanega španskega opusa, ki jih sicer ne bi, nekaj jih je po posredovanju gospoda Brleka celo nastalo v koprodukciji s festivalom. Spomini, ste rekli, na to sodelovanje so nenavadno močni, veseli vas, da se sodelovanje nadaljuje.
Ja, veseli me, da je Festival Ljubljana uvrstil v svoj program Immaculato, ki je posvečena Tomažu Pandurju, kot tudi to, da bo Fausta naslednje leto mogoče videti na obnovljenem letnem gledališču v Križankah. Ko se čas ustavi in si prisiljen pogledati nazaj, se spomniti let in dni, kako je tekla zgodovina, so tovrstne ugotovitve neizbežne.
Dejstvo je, da je bil Darko Brlek tako rekoč edini v Sloveniji, ki se je trudil za kontinuirano predstavitev Tomaževih predstav, ki so praviloma nastajale v tujini. Podobno poslanstvo sta na primer opravili tudi Fanny Mickey in Ana Marta de Pizarro na drugem koncu sveta, na enem največjih svetovnih gledaliških festivalov v Bogoti, ki bo prihodnjo pomlad gostil tako Immaculato kot Simfonijo otožnih pesmi.
Pred premiero ljubljanskega Fausta pred manj kot dvema letoma sem poznavalko Goethejevega tragedičnega besedila Seto Knop spraševal po paleti dimenzij, ki jih mojstrovina ponuja, in omenjal, da je v prejšnjih Faustih v Mariboru in madridskem v Centro Dramático Nacional Tomaž stavil na spektakelskost. Njegov zadnji Faust, bi lahko rekel, je tudi tak, a vendar predvsem secira posameznikovo dušo, presvetljuje njen nemir.
Vsaka od predstav je nastala v določenem času in prostoru. Mariborski Faust v devetdesetih, na začetku Pandurjeve kariere, madridski in ljubljanski na koncu. Vsaka ima svoje značilnosti in seveda Tomažev prepoznavni rokopis, tisti iz devetdesetih in tisti več kot dvajset let kasneje.
Zdi se mi, da se je v teh letih razblinilo veliko vizij, drznosti, svet je postal veliko bolj temačen. Vsekakor pa je kontekst Fausta, kot ga intenzivno igramo zadnje leto, neločljivo povezan s Tomaževo smrtjo. Vsakič znova postajajo Goethejevi stavki nekako tudi njegovi. Podobno se mi to dogaja z besedami, ki jih Nataša Matjašec Rošker izgovarja kot Marija, le da v drugačni perspektivi: Ne morem dihati namesto koga drugega ... in ne morem povedati več, kot lahko povem.
Ljubljanski Faust zdaj potuje po svetu in morjih sveta, ravnokar ste se vrnili iz Pekinga, scena že potuje proti Mehiki. Kako je tamkajšnja publika sprejela predstavo na vodi?
Impulzivno, bi rekla, fantastično. Aplavz na vseh treh predstavah je bil nekaj posebnega. V nekem trenutku se je celotni avditorij spremenil v eno samo bliskanje fotografskih zaslonov. Tudi predavanje o Faustu in ljubljanski Drami, ki sva ga imela z Igorjem Samoborjem, je naletelo na velik odziv tako gledaliških ustvarjalcev kot publike. Samo dokaz, da je Faust predstava, ki s svojim univerzalnim jezikom povsod nagovarja publiko. Prepoznali so Faustovo pogodbo s kabinetom zla, njegov mali in veliki svet, njegovo grobnico, zelo podobno zidovom prepovedanega mesta, ki ga prav tako obdaja voda.
Ko je na pomlad pred tremi leti Tomaž prišel režirat na veliki oder ljubljanske Drame, do kamor ga je vodila pot po več kontinentih, dolga skoraj dve desetletji, je povedal, da bo publika videla Shakespeareja, »obogatenega z izkušnjo sedanjosti«. Kaj je določalo to Tomaževo »izkušnjo«, od kod se je napajala? V čem se vaš gledališki pogled razlikuje od bratovega?
Tomaž je zelo intenzivno občutil čas, dobo, na neki način jo je vedno znova napovedoval. Verjel je, da mora gledališče slediti ne samo lastnim raziskavam, prebojem in stranpotem, temveč da mora biti nenehno v stiku z vizualno umetnostjo, arhitekturo, modo, oblikovanjem, tehnologijo.
Ogromno energije v režijskih pripravah je usmerjal v prostor. Po drugi strani je verjel v sodoben odrski jezik, tu sva delila zelo podobne poglede, tudi pri adaptacijah besedil, njihovi pripravi za vstop v gledališče, v prostor gledanja. Vedno ga je zanimala sinteza, stik s časom, z gledalčevim tempom, z gledalcem, ki ni muzealen in tudi ne zgolj racionalen.
Gledališče, ki ga je, ki sva ga ustvarjala, se je trudilo prebiti polje racia, pa tudi intelektualni cinizem, površnost in nečutečnost. Želel si je priti do srca, do utripa človeka. Z neponovljivo magično energijo je to dosegal pri vseh svojih sodelavcih, zlasti pa pri igralcih, da bi se, podobno kot Artaudovi atleti srca, lahko spojili z energijo gledalcev.
Ko sem vas letos pred premiero baleta Simfonija otožnih pesmi v SNG Operi in baletu Ljubljana kot dramaturginjo spraševal o gabaritih obnovljene in modificirane berlinske predstave, ste omenjali drugačne pomene potovanja v času in spominu in navrgli, da so bili inspiracija za predstavo filmi Tarkovskega, ki se ukvarjajo s »spominom, zaradi katerega smo še bolj ranljivi in občutljivi«. Kaj je spomin?
V Berlinu, ob krstni izvedbi baleta, smo spomin na neki način dojemali kot abstraktni pojem, pretakali smo ga v govorico telesa, v gib, tudi v neskončne premike lesenih ploskev, ki so enkrat ožile, drugič širile obzorje, polje nezavednega, uokvirjale potovanja v sebe. Ob ljubljanski postavitvi sem se zavedala, da je moje dojemanje spomina postalo nekaj povsem konkretnega, oprijemljivega, celo telesnega.
Ko razpreš spomin, ko veš, koga ali česa se spominjaš, telo zavibrira s povsem drugačno napetostjo. Na prvi pogled se zdi, da spomin odpira vrata sentimentalnosti, razneženosti, ali pa na dan nanese temne ostaline jeze, zamer, celo sovraštva.
V nizu miselnih pokrajin, sestavljajočih Brezmadežno, katere dokončanje v Mariboru ste podpisali vi, nam Ženska na odru (oziroma, kot vi pravite, oltarju) govori, da tisto, kar je počel njen sin, »ni bilo vredno«. Kako globoko smo zašli? Kaj spregledujemo, pa bi morali videti? Za kaj smo se pozabili boriti?
Mislim, da je Tóibín s tem stavkom poskušal izraziti dvom do velikih idej, ki zahtevajo človeške žrtve. Vendar pri tem ne obsoja idej samih po sebi, temveč izprijenost, način njihovega uresničevanja. V obdobju, ki ga živimo, nam dopovedujejo, da mora vsak negovati zgolj svoj majhen vrt, svoje majhne svetove, medtem ko bodo za velike poskrbeli drugi. Mislim, da ima njegova, naša Marija prav, ko trdi, da nobeno življenje ne bi smeli žrtvovati zgolj za velike ideje drugega. Toda lastne ideje bi morali negovati, morali bi verjeti v moč, ki jo ima posameznik, in tudi v nujnost, da se bori: za dostojanstvo, za plemenitost, človečnost.
Brezmadežna je zgodba o Mariji, ki je ostala sama, paralelna zgodba o Jezusovi zgodbi; pravite, da ste iz romaneskne zgodbe Colma Tóibína v adaptaciji izluščili vse intimno, predstava govori o izgubi, samoti, bolečini, ki nikoli ne pojenja. Ženski pogled? Kakšno je njeno iskanje resnice in lepote, kakšne barve je njen dvom?
Za nas, ki mislimo, da o tej zgodbi vemo vse, so njene tišine naša nova zgodba. Zgodba o izgubi, o vseh izgubah v življenju, o njenem potovanju po robu, kjer se vsaka misel spremeni v ostrino noža, rana pa se nikoli ne zaceli.
