Bron je obliž na vso preteklo smolo

V polfinalu ekipnega evropskega prvenstva v namiznem tenisu Jorgič na kolena spravil velikega Ovčarova.

Objavljeno
18. september 2017 02.24
Janez Porenta
Janez Porenta
Ljubljana – »Bron je obliž na vse treninge, na vso smolo in vse, kar se nam je dogajalo v preteklosti,« je izjemen dosežek slovenskega moškega namiznega tenisa, ki se veseli 3. mesta z ekipnega EP v Luksemburgu, čustveno ocenil selektor Jože Urh. Četrtfinalna zmaga nad Švedi in izjemen polfinalni odpor Nemcem potrjujeta, da je moštvo na pravi poti.

Nemčija je bila nesporen favorit, a je morala za končno zmago s 3:2 preliti mnogo več znoja, kot je pričakovala. Točki za neobremenjene Slovence sta prispevala Darko Jorgič in Bojan Tokič, na katerih je slonela igra Urhove čete na celotnem prvenstvu.

Zasavski najstnik Jorgič, po novem član bundesligaša Bad Königshofna, je potrdil, zakaj ga poznavalci štejejo za najobetavnejšega igralca na stari celini. Mnogim izkušenejšim loparčkom se zašibijo noge, ko na nasprotni strani mreže stoji svetovna št. 4 Dmitrij Ovčarov, Jorgič pa ni do njega pokazal nikakršnega (straho)spoštovanja in ga je po dobljenem prvem nizu, v končnici katerega je bil izid dvakrat izenačen, v slogu velikega rutinerja mojstrsko stisnil v kot, iz česar se dvakratni posamični evropski prvak ni znal več rešiti.

Nemci so si lahko oddahnili, ker je vsaj Timo Boll pokazal razkošno bogastvo znanja in odpravil tako Tokiča kot Jorgiča, oba celo brez oddanega niza. Brez njegovega prispevka bi Urhovi izbranci lahko celo realno upali na senzacionalni preboj v finale, v katerem bi jih znova, kot že v skupinskem delu, čakali Portugalci.

Bron je potrditev trdega dela, odličnega Urhovega vodenja in predvsem neizmernega talenta, Jorgič in Deni Kožul sta namreč izjemna naložba za prihodnost, tudi Tokič pa še ni rekel zadnje. »Bojan je bil dolga leta član reprezentance brez ambicij, ki se je le stežka prebijala v elito. Zdaj ima ob sebi odlične mlade igralce, ki mu dajejo potrditev, da ga bo kdo lahko nadomestil. Obdržati ga moramo še štiri oziroma pet let, obetavni fantje pa morajo zrasti in se približati, potem bomo lahko še bolj vrhunski,« poudarja Urh.