Ivan Radan ne bo dobil 52.000 evrov

LJUBLJANA – Sojenje Ivanu Radanu za šest umorov na intenzivni negi nevrološke klinike v Ljubljani se bo predvidoma čez 14 dni šele začelo, je pa že izgubil svojo tožbo – vložil jo je proti nekdanjemu delodajalcu UKC Ljubljana. Sodnice na delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani Mirjam Jaklič Petrovič mu ni uspelo prepričati, da je bil iz največje slovenske ustanove neupravičeno odpuščen. Kot so nam potrdili na UKC Ljubljana, je bil njegov zahtevek v celoti zavrnjen. Z drugimi besedami to pomeni, da Radan od zahtevanih 52.000 evrov oziroma desetih bruto plač ne bo dobil niti evra. Vrnitve delovnega mesta sicer ni zahteval, saj bojda ne bi več mogel delati z ljudmi, ki so ga po njegovem mnenju krivično obremenili. Res pa je, da se na to delovno mesto danes ne bi mogel več vrniti, saj je septembra lani vrnil zdravniško licenco, in sicer le z željo, da bi ga izpustili iz pripora, kar pa se mu ni uresničilo. A kljub temu je prepričan, da bo licenco po končanem kazenskem postopku tako in tako dobil nazaj, ker sodišču po njegovem mnenju zelo težkih obtožb, ki ga bremenijo, ne bo uspelo dokazati.

Provokacija ali dejanje iz usmiljenja?

Ljubljanski KC, kjer vsebinske odločitve delovnega sodišča podrobneje ne razkrivajo, je Radanu prekinil pogodbo o zaposlitvi sredi januarja lani po internem strokovnem nadzoru, ki je pokazal, da je v primeru 83-letnega bolnika ravnal v nasprotju s pravili medicinske stroke. Pacientu naj bi 16. decembra 2014 vbrizgal smrtonosni odmerek kalijevega klorida, zaradi česar je ta nekaj minut pozneje umrl. To, da naj bi evtanaziral bolnika, je Radan pred sodnico delovnega sodišča zanikal in zatrdil, da je v bistvu šlo le za provokacijo in da je bil zato iz UKC Ljubljana odpuščen neupravičeno. Nedopustno se mu je takrat zdelo, da bi omenjenega bolnika, ki je bil »prognostično najslabši od vseh« z intenzivnega oddelka premestili na navadnega. »Potreboval je 50-odstotni kisik, imel je večorgansko odpoved, trpel je hude bolečine, ob pritisku na trebuh se je skremžil, torej mu je najverjetneje počilo črevesje. Mi pa naj bi ga dali na navadni oddelek, kjer ne bi znali niti protibolečinsko poskrbeti zanj, aparata za dihanje tam sploh ne znajo uporabljati,« je povedal in nadaljeval, da se mu je to zdelo nehumano tako do umirajočega kot tudi do njegovih svojcev, »ki bi morali gledati njegovo neznosno trpljenje«. »Smilil se mi je, vedel sem, kako težko bi bilo njegovo umiranje na navadnem oddelku, kako bi tam hlastal za zrakom, za zadnjim vdihom, se dušil, umiral v mukah. Je bilo torej bolj humano, da umre pri nas na intenzivni, kjer smo mu lajšali bolečine, ali nekje, kjer bi umrl zapuščen?« In takrat je pri njem nato padla odločitev za simbolično provokacijo, da bi opozoril na tako prakso in na nevzdržne razmere na nevrologiji. Sestri je naročil, naj namesti stekleničko kalija, in nato zagnal sistem, a bolnik, kot zatrjuje, kalija ni dobil, saj je ta »po obvodu tekel v oblogo ob njem«.

To, kar je naredil, je nato po oddelku razlagal več dni in celo sodelavce spraševal, ali se sploh zavedajo, da bi lahko bolniku injiciral kalij. V ozadju pa je ves čas imel le en cilj, da ne smejo več dovoliti, da bolniki še naprej umirajo v nehumanih in nedostojnih razmerah. Čez šest dni pa ga je šokiral obisk strokovnega direktorja nevrološke klinike Davida B. Voduška, ki mu je, namesto da bi se pogovoril o stanju na oddelku, sporočil, da ne sme več delati z bolniki, in tudi poklical policijo.

Strokovni direktor je na sodišču izrazil prepričanje, da je takrat pravilno ukrepal, saj mu je Radan povedal, da se mu je pacient zasmilil in da ni hotel, da bi trpel, zaradi česar »je pač storil, kar je storil«. Čeprav pri bolniku ni bila opravljena obdukcija, prav tako ne obstaja niti en materialni dokaz, da je Radan pacientu zares vbrizgal smrtonosni odmerek kalija, pa so bile po besedah strokovnega direktorja »ugotovljene druge stvari, ki so napeljevale k upravičeni izredni odpovedi delovnega razmerja«. Temu je, kot že rečeno, očitno sledilo tudi sodišče, ki pa lahko pričakuje pritožbo Radanovega zagovornika Milana Krstića na sodbo oziroma obravnavo na višjem sodišču.