Ključno priznanje za kolektivno delo in naziv Naj prostovoljski projekt za leto 2014 je včeraj prejel projekt Obnovimo slovenske gozdove, ki ga izvaja Zveza tabornikov Slovenije. "Projekt je nastal kot izjemen odziv na katastrofalen žledolom lani februarja, poteka pa v sodelovanju z Zavodom za gozdove RS in drugimi partnerji," so zapisali na Mladinskem svetu Slovenije, ki vodi akcijo Prostovoljec leta. Namen projekta je ponovno pogozdovati tiste dele poškodovanega gozda, kjer po naravni poti to ni mogoče. V projekt je bilo vključenih 1600 prostovoljcev, ki so se pridružili akciji in zbrali sredstva za in posadili 50 000 sadik na skupno 23 lokacijah po Sloveniji in tako obnovili okrog 50 hektarov gozdov. O projektu smo se pogovarjali z eno od sodelujočih, tabornico Nino Kapelj iz Postojne.
Kakšni so bili začetki? Kako se je razvila ideja za projekt?
Projekt Obnovimo Slovenske gozdove, je bil naslednji logičen taborniški korak po žledolomu, ki se je zgodil lanskega februarja. Ko smo se sprehajali po gozdu, smo videli kup uničenih dreves. Ker je za tabornike narava naš drugi dom in ker večino časa preživimo zunaj v gozdu, je bil to neprijeten trenutek, zato smo sklenili, da moramo nekaj narediti. Osnovali smo projekt, s katerim smo hoteli združiti celotno Slovenijo, ne samo tabornike, da bi nekaj prispevali in pomagali naravi. Bil je to notranji klic taborniških vrednot. Tako smo bili vzgojeni.
Rekli ste, da gre za vseslovenski projekt. Kje lokalno se je rodila zamisel? Taborniki ste bili med žledolomom zelo aktivni na Postojnskem, je tam zrasel tudi ta projekt?
V Postojni, tudi jaz sem iz Postojne, smo se tiste krizne dni, ko ni bilo nikjer elektrike in nihče točno ni vedel, kaj bo, na pobudo Gašperja Rupnika, ki je tudi dobil nagrado za Prostovoljca leta, mladi malo bolj ukvarjali s tem, kaj bi lahko ponudili ljudem. Ko vidiš, da so ljudje v stiski, je logično, da boš pomagal, da boš poskušal nekaj narediti. Idej je bilo kar nekaj, na koncu smo se odločili in s pomočjo šolskega centra izvedli krizni center, ki je prerastel našo prvotno idejo in je bil dosti več, kot smo prvotno načrtovali in mislili, da bo. Ogromno ljudi se je odzvalo, ogromno jih je pomagalo, doniralo hrano, topla oblačila. To, kar se je na koncu izkazalo, da je bilo še bolj pomembno, je, da so Postojnčani imeli prostor, v katerem je bilo toplo, kjer so dobili topel čaj in kjer so se lahko družili. Ko si odsekan od sveta, potrebuješ nekoga, da si malo v družbi, se pogovarjaš. To je bil poleg pomoči tudi naš namen.
Vam je ta izkušnja pomagala, da ste se lažje lotili nove akcije?
Če ne bi bilo žleda, ne bi bilo tega projekta. Če žled ne bi polomil res ogromnih količin dreves, ne bi bilo te potrebe in upamo, da tudi nikoli več ne bo takšne situacije. Smo se pa res iz njega ogromno naučili. Da so Slovenci pripravljeni pomagati, da imajo še vedno čut za naravo in okolje ter da so še vedno solidarni. V kriznih situacijah, tudi pri poplavah na Planini, se je videlo, da so pripravljeni pomagati. Zdi se mi, da smo se naučili, kako reagirati v takih situacijah, da vemo, kako se zadeve lotiti, kje so pasti. Upamo pa, da tega ne bo treba ponoviti.
Projekt je bil zasnovan v treh fazah. Prva je bila zbiranje sredstev. Ker smo vedeli, da je država v krizi, smo se spomnili na ljudi. V prvi fazi smo s pomočjo SMS-ov zbirali prispevke po en evro za drevo. V naslednji fazi smo sadili drevesa v jesenskem času in vse skupaj ponovili spomladi.
Želeli smo pridobiti čimveč ljudi, čimveč prostovoljcev, ki bi bili pripravljeni tako donirati kot saditi drevesa. Za popolno sanacijo bi potrebovali dva milijona sadik. Vedno je bila ta asociacija, da bi vsak Slovenec posadil eno drevo. Do tega cilja je še kar nekaj, a je lepa prispodoba, da bi vsi nekaj prispevali. To ni bil toliko naš cilj kot ideal.
Koliko akcij ste izvedli in koliko ljudi je pomagalo?
Posadili smo okoli 60. 000 dreves. V jesenski akciji smo sadili na 17 lokacijah, v pomladni na petih. Pri sajenju je pomagalo okoli 1500 ljudi in gozdarji. Brez njih taborniki sami ne bi mogli nič narediti. Res da preživimo ogromno časa v naravi, a nismo eksperti. Ko smo jih poklicali k sodelovanju in jih prosili za pomoč, so se zelo radi odzvali naši prošnji in nam nudili strokovno podporo.
Kakšna je bila starostna sestava prostovoljcev?
Pri sajenju so bile starostne skupine zelo mešane, od najmlajših, ki so bili tri leta in so komaj držali lopatko, do precej starejših, ki so zelo radi rekli, da so pred 30, 40 leti že sadili drevesa na tem področju. Kar pa se same organizacije konkretnega projekta tiče, pa so bili večinoma mladi, stari med 20 in trideset let, ter gozdarji, ki so nam strokovno nudili pomoč.
Kako so vam pomagali, pri izbiri dreves, najbrž ni vseeno, katero drevo in kam ga posaditi?
Sadili smo bukve in smreke. Ko sadiš drevesa, moraš paziti na veliko stvari, za katere prej nismo vedeli. Pomagali so nam, kar se tiče lokacij, kje saditi, glede čiščenja, izbire dreves. Še vedno so oni tisti, ki skribjo za nego mladih posajenih dreves.
Na katerih lokacijah ste pogozdovali?
Največ se je pogozdovalo na Postojnskem, kjer je bilo tudi največ uničenega, sicer pa smo poskušali zajeti čimvečji del Slovenije. Od Senožeč, območja okoli Ilirske Bistrice, Postojne, Idrije in Severne Primorske do Kranja in Ljubljane.
Izbira območja je bila odvisna tudi od tega, kako so bili gozdovi počiščeni, saj lahko sadimo samo na pripravljenih območjih.
Boste projekt nadaljevali?
Akcija se nadaljuje, sicer ne v vseslovenskem obsegu, bolj se bomo osredotočili na lokalne zadeve. Je pa projekt hkrati prerasel v nekaj več. Nadaljujemo z nego gozdov, kako ohranjati gozdove, da bodo kar najbolj zdravi. Posvetili se bomo tudi vzgoji otrok za življenje z naravo.
