Pahor je v uvodnem nagovoru Pučnika označil za osrednjo osebnost ustanovitve Slovenije, ki upravičeno velja za nestorja slovenske države.
Predsednik republike je na današnji dogodek povabil Pučnikovega sina Gorazda z družino, udeležili pa so se ga tudi direktor Inštituta dr. Jožeta Pučnika Boštjan Kolarič in Pučnikov sodelavec in sopotnik Janko Kos. Po uvodnem sprejemu so v predsedniški palači obiskali dvorano dr. Jožeta Pučnika.
Pahor si je v nagovoru zaželel, da bi se obletnice Pučnikove smrti spominjali z iskrenim veseljem, saj je pomembno in odločilno prispeval k demokratičnemu preporodu in ustanovitvi samostojne Slovenije. Zaradi njegove nenadomestljive vloge ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let minulega stoletja Pučnik po Pahorjevih besedah upravičeno velja za nestorja slovenske države.
"Ko smo pred 15 leti izvedeli za njegovo smrt, smo poleg žalosti občutili tudi zadrego, kako se primerno posloviti od tako pomembne zgodovinske osebnosti. Pučnik namreč nikoli ni opravljal najpomembnejših državniških dolžnosti, toda bil je osrednja osebnost ustanovitve Slovenije," se je spominjal Pahor.
Vse Slovence doma in po svetu je Pahor tudi povabil, da v četrtek namenijo kanček hvaležne pozornosti temu velikemu imenu slovenske politične zgodovine. "Prizadeval si bom, da zlasti prihajajoči rodovi Slovencev nikoli ne bodo pozabili pomembne vloge Pučnika za naš narodni obstoj in razvoj. Enako važno se mi zdi, da ohranjamo pristen spomin na njegov edinstven človeški značaj, ki je v sebi premogel toliko moči, da je zmogel odpuščati," je še dejal predsednik republike.
Pučnikov sin Gorazd se je zahvalil Pahorju za sprejem ter korektno in dosledno zaznamovanje spomina na njegovega očeta, Kos pa je ob Cankarjevem letu, ki ga zaznamujemo letos, spomnil, da je bil Cankar Pučnikov najljubši slovenski pisatelj.
Pučnik se je sicer rodil 9. marca 1932 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Leta 1958 je diplomiral na ljubljanski filozofski fakulteti. Zaradi kritičnih člankov o takratnem političnem sistemu v Reviji 57 je bil leta 1958 aretiran in obsojen na devet let zapora. Pogojno izpuščen je bil po petih letih, nato pa so ga po dveh letih znova aretirali zaradi objave nekaj člankov v reviji Perspektive.
V času demokratičnega vrenja v nekdanji SFRJ se je vrnil v Slovenijo in aktivno sodeloval v takratnem procesu osamosvajanja države. Leta 1987 je bil eden od avtorjev 57. številke Nove revije. Postal je tudi predsednik Demokratične opozicije Slovenije (Demos), ki je izpeljala proces slovenske osamosvojitve.
Leta 1990 je bil kandidat Demosa na volitvah za predsednika predsedstva Slovenije, a ga je v drugem krogu premagal Milan Kučan. Leta 1992 je bil podpredsednik vlade, na volitvah leta 1992 pa je bil izvoljen za poslanca. Leta 1997 se je umaknil iz aktivne politike.
