LJUBLJANA – Krepki po konstituciji in po značaju mirni slovenski hladnokrvni konji so avtohtona slovenska sorta. Korenine lepotcev segajo v čas po drugi svetovni vojni in še globlje, današnje ime pa so dobili v začetku 60. let. Nekoč si ga je konjerejec omislil predvsem, kadar je želel močnega, vztrajnega in vodljivega pomočnika pri delih na polju in v gozdu, danes pa ni nujno tako. Ponosni lastniki z njimi vpregajo vozove za slavnostne povorke, mladoporočence, sveže krščence ali turiste, ki si želijo prav posebnih izkušenj, sodelujejo na razstavah ali tekmujejo v kasu.
Mnogi rejci se za nakup predstavnika najbolj razširjene pasme konj na naših tleh odločijo zgolj ljubiteljsko. Med slednje spadajo člani Konjeniškega društva Barje. »Z rejo konj se ukvarjamo čisto ljubiteljsko. Za hobi in za ohranjanje tradicije. Naše društvo smo ustanovili z namenom, da se ohrani in poveča stalež konj, predvsem na Ljubljanskem barju pa tudi v vsej Sloveniji,« pravi predsednik društva Marjan Trček, tudi eden od treh ustanovnih članov. Posebno pozornost namenjajo prav slovenski avtohtoni pasmi.
Cene konj padajo
Konjeniško društvo Barje z Ljubljanskega barja trenutno šteje okoli 25 članov. To je več kot tretjino manj, kot jih je bilo pred leti. »Pred leti je Mestna občina Ljubljana začela financirati vzrejo rodovniških konj. Takrat je prišlo polno novih članov – čez 80 nas je bilo! Še iz Maribora so klicali! Pojavili so se tudi razni špekulantje in matematiki,« se spominja Trček. Ko je občina zaprla pipico, so vztrajali le še zanesenjaki. »Če nimaš vsaj 50 konj, moraš hoditi v službo,« pojasni lastnik bližnje okrepčevalnice Kolišče Andrej Šimc. Vzreja konj je, se strinjajo, finančni zalogaj, ki ga možni viri zaslužka, vožnje z vpregami, jahalna šola ali oddajanje boksov, le deloma pokrijejo.
»Če bi vam uspelo vzgojiti 20 žrebet, bi lahko zaslužil okoli 18.000 evrov na leto,« izračuna Trček. »Običajna cena konja se giblje med 700 do 1200 evri, čeprav ga lahko po klavni ceni kupiš celo za 300. Navzgor gredo v višine, ki si jih niti predstavljati ne moremo, od 10.000, 15.000, 50.000 evrov naprej,« pojasni Šimc. »Leta 1984 si rodovniško kobilo prodal za 54 enot, traktor dojc je bil pa 113 enot – se pravi dve dobri kobili za en traktor. Zdaj bi jih moral 40 prodati, da bi lahko en traktor kupil,« opozarja Trček na skokovit padec vrednosti teh živali v zadnjih 30 letih.
Nevešči dela s temi živalmi naj se tudi reje sicer učljivih slovenskih hladnokrvnih konj raje ne lotevajo. »Nekateri imajo blizu 700 kilogramov, torej precej več kot vitke sorte, ki tehtajo 'komaj' 400 kilogramov. Razlika je obvladati konja, ki ima 400 kilogramov, ali pa konja, ki tehta 700, 800, 900 kilogramov – nekateri hladnokrvci lahko tehtajo celo tono! Če se taka žival nekaj odloči, je ni lahko ukrotiti,« pojasni Šimc. »Moj oče je rekel: konj ima kosmata ušesa, nič mu ne zaupaj,« pristavi Trček.
Hop – in na razstavo! Za Konjeniško društvo Barje je bil zadnji teden nekaj posebnega. Pripravljali so se namreč na današnjo državno razstavo slovenskega hladnokrvnega konja na hipodromu v Šentjerneju. Udeležila se je bosta dva člana, tudi predsednik društva, ki bo razstavljal tri plemenske kobile in eno žrebe. |
